Besede za srce

» Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil. « (Lk 24,29)  V prošnji dveh učencev v Emavsu je eden od bolj pomembnih glagolov za človeka v njegovem celotnem življenju, posebno ko se zvečeri , ko pade tema na obraz, ko se začnemo počutiti same in zato ogrožene. Hoditi z nami, vsaj za nekaj časa, to zmore skoraj vsakdo, ostati pa more samo ljubezen. »Ostati« je namreč dejanje zvestobe, glagol bližine, ki si ne bo premislila, in zato glagol varnosti, glagol stabilnosti, glagol miru. Glagol človečnosti, če želite. In vsakdo potrebuje nekoga, da ostane. Zato učenca pod večer prosita: »Ostani. Ne odidi. Odpusti.«  Ostati pomeni ljubiti  Kar slišim te glagole, ki tudi nas prosijo, tudi nas rotijo, ljudje nas potrebujejo in mi njih, tudi ko se razhajamo v svojih poteh, ko se kregamo, tudi ko potem užaljeni ali v jezi zapustimo sobo in zaloputnemo vrata za seboj, kar slišim te glagole, ki tedaj brnijo v nas kot Jezusova vprašanja po poti, ki vrtajo v naš prav: »...

Jasno je, da je Jezus Nazarečane pritisnil na neko bolečo točko, da »je vse v shodnici zgrabila jeza.« (Lk 4,28) Zakaj, je težko reči, morda pa je v njih tlela želja po tem, da bi bili zato, ker je bil Jezus njihov rojak, nekaj privilegiranega. »Ali ni to Jožefov sin?« (Lk 4,22) Ni šlo samo za golo občudovanje, za preračunljivost je šlo. Imamo jo vsi, ki se gnetemo okoli Jezusa, češ, naš je in mi njegovi, poznamo ga, nam bo pa ja zrihtal popuste, da nam ne bo treba toliko trpeti, da bomo prvi na vrsti v čakalnici. Vsi bi radi izkoristili »veze in poznanstva«.  Jezus tega ni hotel. Pustimo to, da so bili zanj vsi ljudje enako pomembni. A se je v soočenju z njihovo željo menda počutil kar izkoriščen, na nek način celo zlorabljen. In se je razjezil tudi sam: »Ne, ne boste me imeli za nekoga, ki vam priskrbuje usluge!«  Dvojna jeza  Tako se v tem dogodku srečamo z dvojno jezo, Jezusovo in Nazarečanov, ta je privedla do njihovega burnega konflikta. Razjezimo se namreč takrat, ...