Ostati

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk 24,29) 

V prošnji dveh učencev v Emavsu je eden od bolj pomembnih glagolov za človeka v njegovem celotnem življenju, posebno ko se zvečeri, ko pade tema na obraz, ko se začnemo počutiti same in zato ogrožene. Hoditi z nami, vsaj za nekaj časa, to zmore skoraj vsakdo, ostati pa more samo ljubezen. »Ostati« je namreč dejanje zvestobe, glagol bližine, ki si ne bo premislila, in zato glagol varnosti, glagol stabilnosti, glagol miru. Glagol človečnosti, če želite. In vsakdo potrebuje nekoga, da ostane. Zato učenca pod večer prosita: »Ostani. Ne odidi. Odpusti.« 

Ostati pomeni ljubiti 

Kar slišim te glagole, ki tudi nas prosijo, tudi nas rotijo, ljudje nas potrebujejo in mi njih, tudi ko se razhajamo v svojih poteh, ko se kregamo, tudi ko potem užaljeni ali v jezi zapustimo sobo in zaloputnemo vrata za seboj, kar slišim te glagole, ki tedaj brnijo v nas kot Jezusova vprašanja po poti, ki vrtajo v naš prav: »Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26) Tako močno odmevajo, kot slaba vest v nas, dokler se v nas nekaj ne razlomi, kot kruh za tisto emavško mizo. Da potem učenca, ki sta v razočaranju in jezi zapustila svojo skupnost v Jeruzalemu in odšla, odkrijeta, da tudi sama potrebujeta skupnost, da ne moreta sama. In potem prosita z istimi besedami, s katerimi so drugi prosili njiju: »Ostani. Ne odidi. Odpusti.« 

In njuna prošnja je uslišana. »Vstopil je, da bi ostal pri njiju.« (Lk 24,29) Tako zelo topla je ta Jezusova odločitev, medtem ko »se je delal, kakor da gre dalje« (Lk 24,28), tako polna usmiljenja in mehke skrbi, lahko bi odšel, pa ni, lahko bi ju pustil sama, naj se znajdeta, kot vesta in znata, pa »je vstopil, da bi ostal«. Bog je zvest. Bog ve, da ljubiti pomeni predvsem ostati, ko bi lahko odšel, ostati, ko si nameraval iti dalje. Odpustiti, ko bi lahko zameril. Narediti drugače, kot bi naredila tvoja čustva. Bog je ta nežna odločitev, ko si kdo premisli … 

Dinamika ostajanja 

Od tistega dne dalje pomeni ostati, ko bi lahko »šel dalje«, nekaj Božjega, nekaj velikonočnega v nas. Potem tudi učenca, ki bi lahko šla dalje, ne gresta; okrepčana s tem, da je Jezus ostal, da ni šel dalje, tudi onadva ostaneta: »Vstala sta in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere.« (Lk 24,33) 

Vstati, vrniti se, najti, kakšni lepi velikonočni glagoli! Vse to pomeni ostati tam, kjer moraš biti, kamor te je Bog postavil in zasadil kot drevo. Ker ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vstati in vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa opravičiti se. Ostati pomeni spomniti se. Ostati pomeni spet najti nekje v sebi svoje brate in sestre, ki čakajo nate v Jeruzalemu. Kljub vsemu spiti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Se kesati. In kdaj tudi samo dihati in preživeti.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto A)