Treba je imeti Vrata


Človek ima rad trdnjave, močne in neprepustne zidove, znotraj katerih se počuti miren in varen. Hiše svojega lastnega prav nam dajejo občutek spokojnosti in moči – pijan, lep občutek, ki si ga želimo nadvse – lepo nam je v njih, ker se nam tam vse klanja in nas hvali, v njej smo kralji in pomembneži in vanjo kritiki nimajo vstopa. 

Toda če ne od zunaj, v to hišo gotovo vstopi kaj od znotraj. »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.« (Jn 10,1) Vanjo se namreč vedno zapiramo iz strahu, ta se splazi vanjo »od drugod«, iz človekovega srca, od tam prileze tiho in neslišno, strah pa je začetek vsakega zla. 

Človekova varnost tako zlahka postane tesen zapor, zadušljiva kletka, včasih ne da bi se tega sploh zavedali. Človek v njej slejkoprej postane agresiven, ko brani svojo varnost in svoj prav, in zato tudi sam. Zato je kljub vsemu treba imeti vrata, če hočeš dobro živeti, da »hodiš noter in hodiš ven« in tako »najdeš pašo« (Jn 10,9), hrano, življenje, čeprav so vrata pravzaprav nekakšen tujek, motnja v varnem, močnem zidu, vrata so šibka točka obzidja, to so vedeli vsi premeteni napadalci, zato so mesto z ovnom vedno naskočili pri vratih, vrata so človekova šibkost. 

Toda vrata so za človeka nujno tveganje; če hočeš živeti, moraš tudi ven po hrano, po »pašo«, s tem pa hočeš nočeš v svojo hišo puščaš tudi zunanje vplive, dež, veter, mraz, druge ljudi, druga, večkrat drugačna mnenja, ki ti ne dajo miru, ki te kritizirajo in tudi ranijo, ki te spravljajo k razmisleku in delu, k naporu, da preveriš pravilnost svojih dejanj in da popraviš, kar je morda v tebi zlomljenega in napačnega. Tako raseš. Tako živiš. »Jaz sem vrata,« pravi Jezus. »Kdor vstopi skozme, se bo rešil.« (Jn 10,9) 

On vrta vrata v naše trdnjave, da bi nas pregnal iz strahu v življenje. Kajti tisto, kar pride od zunaj v naše življenje – tudi če nas to zmoti in prizadene – je dosti manj težko od tistega, kar moramo nositi, kadar smo sami v tem. Jezus je vrata. Kar pride skozenj in od njega, nam bo v življenje.

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več