Besede za srce

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1)  Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo . In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci.  Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih.  To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, p...

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...

»Nebeško kraljestvo« je spopad med dobrim in zlim, tako pravi Jezus, neprestani in srditi spopad med tema dvema izbirama življenja, zato tudi živeti v njem torej pomeni nenehen boj, trud, napor. Ker dobro ni preprosto nekaj jasnega in nedvoumnega, ni nekaj za vse ljudi in situacije istega, temveč je dobro nekaj, kar je treba iskati in razmišljati o tem, opazovati njegove sadove, učinke, odločitve, torej nekaj, za kar se je zato treba truditi kar naprej.  Pretkanost zla  Tako je zato, ker se vanj vedno zaganja zlo, na njegovo njivo vstopa, tako ga skuša uničiti, da se pritihotapi vanj, sicer mu to ne bi uspelo. Ljudje imamo namreč radi dobro, ne slabega, tako da se slabo v naša dobra dejanja vseje takrat, kadar nismo pozorni na to: »Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« (Mt 13,25) Zato se dobro lahko prelevi tudi v nekaj slabega, čeprav se tega sploh ne zavedamo.  Vedeti moramo, da je največje zlo ponavadi vedno zakri...

Od višnjegorske sodbe dalje (ali pa še od prej) ljudje iščemo »grešnega kozla«, nekoga, ki bi mu naložili krivdo za vse, kar je narobe v svetu in v našem življenju. Kar naprej to počnemo, odvisno od tega, kaj je »moderno«, trenutno so za vse krivi Rusi, v času »Black Lives Matter« so glave na kipih izgubljali kolonialisti, čez čas bo prišel na vrsto kdo drug, ki bo tako ali drugače izpostavljen. Morda tudi jaz, morda bom tudi jaz nekoč v areni, kriv za vse, ker pač nisem nedolžen. Tudi jaz sem grešnik.  Obsodba  In grešniki so bili tudi pismouki in farizeji, ki so pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prekršku (Jn 8,3), »grešnega kozla«, s katerim so skušali zakriti svoje napake. Jezus, tudi njega so imeli za krivega, »to so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6)  Ljudje to počnemo iz negotovosti, zelo priročno je imeti nekoga, na katerega lahko stresemo vse frustracije iz nemoči, ki se nam nabirajo v prsih, pa tudi iz strahu to poč...

Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle , ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo. Problem obsojanja Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na sv...

Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju . Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika . Bi tedaj mi, ki smo v zadnjem času postali prave medijske hijene, tudi čakali s kamenjem? Ali nam ne bi kamni kar sami spolzeli iz rok, še preden bi se Jezus mogel vzravnati in reči tisto slavno, težko besedo: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Kultura odmetavanja Smo se pač navadili na to, v kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, kakor pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen , kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razo...

Če se začnemo pogovarjati o tem, od kod prihaja zlo, bomo hitro zašli na področje šankovskih debat. Prav kmalu bomo na plano potegnili najprej koruptivne politike, komuniste, tajkune in kaj vem še katere dežurne krivce vsega slabega na tem svetu. Če pa že ne bomo zajadrali med te, se bomo z njimi gotovo dotaknili kakega soseda, ki ga preklinjamo zaradi katere koli škode, ki nam jo je v življenju prizadejal. Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb , takšnih in drugačnih sodb, ki pa so si podobne v tem, da ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom. Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli ljudi, ki ga prinašajo v naše življenje, obsojati. Da bi tudi sami začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi nekaj dobr...

Ljudje držimo v rokah kamne. Mrzle kamne obsojanja. Kamni so dokončni. Kar vklešeš vanje, bo ostalo zapisano za vedno. »Tak je. Tak bo vedno. Iz njega nikoli ne bo nič dobrega.« Na njih gradimo svojo samozavest. Ko rečemo, da je nekdo grešnik, ko nekoga obsodimo za karkoli že, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz v redu. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Ker smo pač taki: to delamo, ker se sramujemo svojih napak. Na drugem nas vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe. Sebi se zdimo grdi. In tudi sami sebi smo kamen: kar smo storili, bo ostalo za vedno. Ni popravnega izpita. Bog pa piše v zemljo. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, kakor ni hotel, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak popravi . Ljudje smo iz zemlje. Slabotni kakor prah, a rodovitni ...