Preskoči na glavno vsebino

Pisal je po tleh


Od višnjegorske sodbe dalje (ali pa še od prej) ljudje iščemo »grešnega kozla«, nekoga, ki bi mu naložili krivdo za vse, kar je narobe v svetu in v našem življenju. Kar naprej to počnemo, odvisno od tega, kaj je »moderno«, trenutno so za vse krivi Rusi, v času »Black Lives Matter« so glave na kipih izgubljali kolonialisti, čez čas bo prišel na vrsto kdo drug, ki bo tako ali drugače izpostavljen. Morda tudi jaz, morda bom tudi jaz nekoč v areni, kriv za vse, ker pač nisem nedolžen. Tudi jaz sem grešnik. 

Obsodba 

In grešniki so bili tudi pismouki in farizeji, ki so pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prekršku (Jn 8,3), »grešnega kozla«, s katerim so skušali zakriti svoje napake. Jezus, tudi njega so imeli za krivega, »to so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6) 

Ljudje to počnemo iz negotovosti, zelo priročno je imeti nekoga, na katerega lahko stresemo vse frustracije iz nemoči, ki se nam nabirajo v prsih, pa tudi iz strahu to počnemo, svoje napake tako lažje prikrijemo pred drugimi, se pač upravičeno bojimo, kaj bodo ljudje storili z nami, kajti človeški kamni zelo bolijo, tisti z jezikov, tisti, ki za vedno nalepijo etiketo, tisti, ki te ubijejo, tudi če (fizično) še živiš, tisti, ki ti vzamejo življenje v skupnosti. Pismouki in farizeji, ti ubožci, ki so izpolnjevali vse do pičice natančno, da bi bili pravični pred samim seboj, pa so bili v sebi tako zelo razočarani, ker tega niso mogli doseči, tudi oni so grešili, morda celo bolj kot tistale žena na tapeti, in so se bali biti pred Bogom takšni, kakršni so. 

Usmiljenje 

Jezusova reakcija na to obtoževanje vsepovprek je prisotne šokirala: »Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh.« (Jn 8,6) Molče. Pred množico in pred ženo, ki je bila menda kar zastopnica vseh njih, grešnih pred Bogom in njegovo sodbo. Vse, kar ima pri tem Bog povedati, je namreč že povedal v njihovih srcih, vest jim je povedala, kaj je prav in kaj narobe, ali naj jih bo sram ali ne, on pa je »pisal po tleh«. Ničesar ni klesal v kamen, tisto ostane za vedno, on je pisal v prah na tleh, ki ga lahko zlahka pobrišeš, če kaj zgrešiš, in začneš znova. Ker je pri njem tako, on ni Bog maščevanja, Bog usmiljenja je, Bog novih in novih zgodb, Bog novih in novih priložnosti je: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11)

Toda ne le za ženo, za vse je to povedal: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Vsem je povedal, da so grešniki, in vsem je povedal, da so odrešeni grešniki. Vsem je povedal, da si zaslužijo obsodbo, in vsem, da je ne bo. Obsodil je greh, ne pa človeka. Ker je on tisti, ki naše grehe zapiše v pesek, da bi jih pobrisal in začel pisati na novo. Ker si to zaslužimo, zaslužimo si novo priložnost. Ne zaradi zaslug, zaradi ljubezni.

(misel ob 5. postni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j