Preskoči na glavno vsebino

Skupnost umitih nog


Težko vzdušje je moralo biti okoli mize s pashalno večerjo, morda živčno, napeto, skupnost učencev, prijateljev, bratov, se je krhala. »Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.« (Jn 13,2) Tako je vsakič, ko kdo začne vleči na svoje, gledati po svoje, se odločati po svoje, iz strahu ali iz egoizma, grozljiva stvar se prične dogajati, skupnost se počasi uničuje in ko začne razpadati skupnost, pričnem razpadati tudi jaz. 

Nihče ne more živeti sam, čeprav se nam zdi, da lahko, morda smo se zato še včeraj tako zlahka odpovedovali drug drugemu, samo zaradi prepričanja, mnenja, samo zaradi različnih pogledov na isto stvar smo bili pripravljeni človeka ob nas pozabiti, ga prekleti, ga postaviti pred strelski vod, nekoga, ki je naš brat, del našega sveta, samo zaradi drugačnosti, kakor da nam ne pomeni prav nič, kakor da je vseeno, če ga ne bi bilo. 

In Jezus je zato hotel rešiti skupnost svojih učencev, Cerkev, krhko skupnost krhkih ljudi. Opazil je razpoke strahu in egoizma med njimi, tako je, kadar smo umazani, grešni, ne spoznamo se več med seboj, ne čutimo potrebe, da bi si pripadali, grehi, napake nas ločujejo med seboj. Zato se je Jezus sklonil in začel učencem umivati noge. Kaj to pomeni? Vzeti noge nekoga v svoje roke pomeni razumeti njegove poti, njegovo življenje, začutiti njegove rane, pomeni opaziti njegove umazanije in jih umiti, se jim odreči, ker nočemo verjeti vanje, temveč v lepoto, ki se skriva za njimi. Odpustiti, mu dati ime, mu reči brat, sestra, ga spet in spet sprejeti za svojega. Ne zato, ker bi si to zaslužil, temveč ker ga ne smemo izgubiti, nikogar ne smemo izgubiti

Kako topel je ta večer, mehak, prijeten … Tak je, ker Jezus želi, da se počutimo domače, ob njem in ob bratih, da si zapomnimo, da smo od nekoga, in da to damo vedeti drug drugemu, da si med seboj pripadamo, da tudi v svojih umazanijah ne nehamo biti bratje in sestre, tesno nas stiska k sebi, naše noge objema, noge, menda najbolj umazani del človeškega telesa, in ob tem tiho naroča: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Nalogo nam daje, da naredimo vse, kar je v naši moči, da ta skupnost, krhka kot je krhek njen najbolj krhek član, ostane skupaj. Da se nikomur ne odrečemo, zaradi ničesar, On je napravil noge vsakogar čiste, dovolj čiste, da so vredne ostati pri mizi.

(misel na veliki četrtek 2022)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j