Težko vzdušje je moralo biti okoli mize s pashalno večerjo, morda živčno, napeto, skupnost učencev, prijateljev, bratov, se je krhala. »Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.« (Jn 13,2) Tako je vsakič, ko kdo začne vleči na svoje, gledati po svoje, se odločati po svoje, iz strahu ali iz egoizma, grozljiva stvar se prične dogajati, skupnost se počasi uničuje in ko začne razpadati skupnost, pričnem razpadati tudi jaz.
Nihče ne more živeti sam, čeprav se nam zdi, da lahko, morda smo se zato še včeraj tako zlahka odpovedovali drug drugemu, samo zaradi prepričanja, mnenja, samo zaradi različnih pogledov na isto stvar smo bili pripravljeni človeka ob nas pozabiti, ga prekleti, ga postaviti pred strelski vod, nekoga, ki je naš brat, del našega sveta, samo zaradi drugačnosti, kakor da nam ne pomeni prav nič, kakor da je vseeno, če ga ne bi bilo.
In Jezus je zato hotel rešiti skupnost svojih učencev, Cerkev, krhko skupnost krhkih ljudi. Opazil je razpoke strahu in egoizma med njimi, tako je, kadar smo umazani, grešni, ne spoznamo se več med seboj, ne čutimo potrebe, da bi si pripadali, grehi, napake nas ločujejo med seboj. Zato se je Jezus sklonil in začel učencem umivati noge. Kaj to pomeni? Vzeti noge nekoga v svoje roke pomeni razumeti njegove poti, njegovo življenje, začutiti njegove rane, pomeni opaziti njegove umazanije in jih umiti, se jim odreči, ker nočemo verjeti vanje, temveč v lepoto, ki se skriva za njimi. Odpustiti, mu dati ime, mu reči brat, sestra, ga spet in spet sprejeti za svojega. Ne zato, ker bi si to zaslužil, temveč ker ga ne smemo izgubiti, nikogar ne smemo izgubiti.
Kako topel je ta večer, mehak, prijeten … Tak je, ker Jezus želi, da se počutimo domače, ob njem in ob bratih, da si zapomnimo, da smo od nekoga, in da to damo vedeti drug drugemu, da si med seboj pripadamo, da tudi v svojih umazanijah ne nehamo biti bratje in sestre, tesno nas stiska k sebi, naše noge objema, noge, menda najbolj umazani del človeškega telesa, in ob tem tiho naroča: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Nalogo nam daje, da naredimo vse, kar je v naši moči, da ta skupnost, krhka kot je krhek njen najbolj krhek član, ostane skupaj. Da se nikomur ne odrečemo, zaradi ničesar, On je napravil noge vsakogar čiste, dovolj čiste, da so vredne ostati pri mizi.
(misel na veliki četrtek 2022)
Komentarji
Objavite komentar