Mir vam bodi!

Jezusov pozdrav, ko se prvič sreča z učenci po svoji smrti, po popolnem porazu, ki se je zgodil med njimi, pred rdečico sramu na njihovih licih, pravi, odrešujoče: »Mir vam bodi!« Večkrat, vsakokrat, ko jih vidi, to reče (prim. Jn 20,19.21.26), ker si morajo učenci zapomniti, da je prvi in pravi sad velike noči mir, najprej mir v nas, nato še mir z drugimi. 

Mir se začne znotraj 

Priti do njega ni ravno lahka naloga, saj se do njega ne dokopljemo tako, da zbežimo v samoto ali da pozabimo, miru si pač ne moremo ustvariti samo s tem, da smo nekje daleč stran od vsega, svoje sence, svoje rane vendar vedno nosimo s sabo, tudi tam, kjer smo »iz strahu pred Judi zaklenjeni« (Jn 20,19). Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj nas. In sicer šele tedaj, ko stopimo v prostor, kjer se počutimo varne in sprejete, pa čeprav polni napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjih ranah, v točno tistih ranah, ki smo mu jih zadali sami. 

Kajti resnično umiriti se je mogoče samo pred Bogom, ki se hoče spraviti z mano. Zato pravi: »Mir vam bodi!«, prevedeno v Tomaževo govorico: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Videti, kaj sem storil, se tega zavedati in obžalovati, ter verovati v to, da me ima Bog rad, kljub temu, kar sem storil, to prinaša mir. Ravno zato On želi, da objamemo njegove rane, da se jih najprej zavedamo in da jih nato poljubimo, da jih sprejmemo, da se tako hkrati zavedamo svoje krhkosti in ljubezni, ki ljubi to našo slabotnost, to je tisto, kar prinaša mir. Da moje zlo ni nepremagljivo. In da je tisti manjkajoči košček telesa na drugem, ki smo mu ga vzeli, njegova rana, tisti mali prostorček mesto zame. Vanj se moram stisniti, da bom mir tudi živel. 

Verjeti v zvestobo 

Biti človek miru zato pomeni najprej verjeti v zvestobo Boga. Verjeti, da se Bog nikdar ne odmakne od mene, niti tedaj, kadar se sam odmaknem od njega. Iz tega izvira pravi mir, ki mu vse naokoli ne more nič, velikonočni mir, ki je darilo vstalega Gospoda, premagovalca vsega in vsakega zla, posebno tistega v meni. Saj zla vendar ne uniči ne kazen ne maščevanje, temveč ljubezen. Zato mir ni toliko sad nekega prizadevanja, kolikor dar Boga, ki ga moram samo sprejeti. Tako, da verujem vanj, v njegovo odpuščanje in v njegovo ljubezen do mene.

(misel ob 2. velikonočni nedelji, leto C)