Tihi Bog na križu

»Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa.« (Jn 19,17-18) 

Gledam križ in molčim. Tako zelo podoben je mojemu, tako zelo podoben tistim od ljudi, o katerih slišim težke zgodbe, nekdo se bori z rakom, drugi trpi v osamljenosti, tega tlači žalost, druge je prizadela demenca, na postelji ležijo in se ne morejo ganiti, in si pred temi zgodbami zatiskam usta, neverjetno, kaj vse lahko doživi človek, kako težko je kdaj živeti. 

Težko jih je poslušati, težko gledati križ, ker me vse to tako zelo presega, verjetno sem takrat najmanjši pred življenjem, ker sem tako zelo nemočen, ko gledam križe, svojega, drugih. Ko gledam križe, sem tudi jaz zvezan in pribit, to je tisto težko pri vsem skupaj. In se mi zdi zato nesmiselno kaj reči, razlagati, z razlagami ob težkih dogodkih sem se tako zelo opekel, še bolj sem ranil kot pomagal, zato molčim. Ker pred trpljenjem nimamo kaj reči, pred trpljenjem lahko samo jokamo. 

Zato nam ga razodevajo ljudje, ki visijo na križu, zato nam kažejo svoje trpljenje, ker bi radi na tem istem križu videli Boga in človeka, in menda ga najdemo, vsi, zvezanega, pribitega, ko začnemo jokati. Ko nas boli, ko nas gane, kaj preživljajo ljudje. Ko bi radi nekaj storili, pa ne moremo nič, takrat v nas zmaga ljubezen, ki je najbolj ljubezen tedaj, ko je nemočna kakor tisti, ki je pribit na križ. Ko smo ljudje. 

In takrat se jok spremeni v mir. Ko na križu najdemo tihega Boga v tihem človeku. Ko vidimo, da je On tam, kjer sem jaz.

(misel na veliki petek 2022)