Besede za srce

» Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. « (Jn 19,17-18)  Gledam križ in molčim. Tako zelo podoben je mojemu, tako zelo podoben tistim od ljudi, o katerih slišim težke zgodbe, nekdo se bori z rakom, drugi trpi v osamljenosti, tega tlači žalost, druge je prizadela demenca, na postelji ležijo in se ne morejo ganiti, in si pred temi zgodbami zatiskam usta, neverjetno, kaj vse lahko doživi človek, kako težko je kdaj živeti.  Težko jih je poslušati, težko gledati križ, ker me vse to tako zelo presega, verjetno sem takrat najmanjši pred življenjem, ker sem tako zelo nemočen, ko gledam križe, svojega, drugih. Ko gledam križe, sem tudi jaz zvezan in pribit, to je tisto težko pri vsem skupaj. In se mi zdi zato nesmiselno kaj reči, razlagati, z razlagami ob težkih dogodkih sem se tako zelo opekel, še bolj sem ranil kot pomagal, zato molčim. Ker pred trp...

Ne boj se, samo veruj . (Mr 5,36) Brez olepševanja. Danes stojimo pred skrivnostjo smrti. In pred smrtjo ne moremo biti ravnodušni. Smrt je huda reč. Zato pred vsako smrtjo vztrepetam, posebno pred tisto, s katero sem tesno povezan. Zmrazi me, ko stojim pred grobom, ko stojim pred črno in hladno jamo svojega greha. Zmrazi me, ko se zavem krutega dejstva, da nisem samo dober človek, da sem tudi hudodelec. Da sem naredil nekaj slabega, tudi (in morda predvsem) ljudem, ki jih imam rad. Zmrazi me pred to črno jamo, zmrazi me tako močno, da jo je pretežko sprejeti. Pretežko je sprejeti, da sem tudi jaz grešnik. Pa je vendarle tako. V srcu vsakega človeka, tudi mene, leži črna jama greha in smrti. Neodrešene smrti. Tisti kotiček srca, kamor si sam ne upam. Grob, na katerem ni križa, niti joka, niti kesanja. Samo groza in strah. Iz zanikanja te črne jame se rodijo še mnoge druge smrti in bolezni, odvisnosti in deviacije. Vedno znova padam v to jamo, in sicer vedno globlje. Še huje pa ...