Konec s površnostjo

Nujno je iz prazničnega in izrednega enkrat spet stopiti v vsakdanje, se spet vrniti na tisto razburkano jezero (Jn 6,18), polno preizkušenj in vsakodnevnih težav, »ni praznik, predragi mi, naše življenje,« piše pesnik, življenje je delovni dan, na čolnu in z mrežami v rokah. In je hkrati nevarna, ta vrnitev v vsakdanjost, lahko se namreč živi, kakor da se ni nič zgodilo, kakor da je vse kakor prej, nevarno je, da bi ostali na gladini, na površju stvari in dogodkov – da ne bi razumeli. Tam ni rib, ni življenja. »Tisto noč niso nič ujeli.« (Jn 21,3) 

Neznani svet 

Razumemo, zakaj? To jezero, ujeto med okoliške vrhove, se zlahka vznemiri, razburka, in tako je tudi s človekom, ki živi na gladini, že najmanjša sapa mu zaziblje čoln. Toda površnost (ali bolje, površinskost) nam je očitno vendarle dovolj všeč, da ostajamo pri njej, morda tudi zato, ker smo preprosto navajeni nanjo, na gladini je vse tako lahko in preprosto in črno-belo, veliko drugače je, če se enkrat potopimo podnjo, tam je neki novi, živi in kompleksni svet, ki ga ne poznamo – in se ga zato bojimo. In izogibamo. Izogibamo se težkih vprašanj in tišine, v kateri se rojevajo, tam je polno negotovosti, neznanosti, tudi nemoči in krhkosti, morda pa smo tudi zato tako strašansko obsedeni z zunanjostjo, s podobo, s priznanji, z vidnimi in izmerljivimi stvarmi. Lepo se je zdeti samemu sebi močan, tudi ko nisi. 

Toda ostajati na plitvem je, kot že rečeno, nevarna stvar, drugače povedano, če ne razumemo stvari, če se ne trudimo v vsakdanjost postaviti pomembnega »zakaj«, tako zlahka se prevrne naš čoln. »Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« (Jn 21,4) Vznemirjeno, ne samo vznemirljivo življenje živimo tam, življenje brez miru in brez odgovorov, kjer ni vprašanj, tudi odgovorov ni, je samo blodenje, samo nerodovitni trud, porabljanje moči v prazno. 

Skok v vodo 

Vsakdanjost je prepojena z vprašanjem: »Otroci, imate kaj hrane?« In priznati si svojo resničnost: »Nič« (Jn 21,5), to je prvi korak v globino, takrat slišimo: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« (Jn 21,6) Začnemo iskati – in spoznamo Gospoda. On je na robu naše vsakdanjosti, ne le s pomembnimi vprašanji, temveč s še pomembnejšim, s hrano za naše utrujeno srce: »Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh.« (Jn 21,9) 

Da je življenje nekaj več od tega, kar živimo, spoznamo, kadar smo sposobni poslušati, razmišljati, se poglobiti. Iskati Gospoda v svojem kaosu. Skočiti pod gladino, tako kot Peter (Jn 21,7), tako pridemo do kopnega, do trdnosti, do miru, tako je tam, kjer je Gospod.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto C)