Preskoči na glavno vsebino

Konec s površnostjo


Nujno je iz prazničnega in izrednega enkrat spet stopiti v vsakdanje, se spet vrniti na tisto razburkano jezero (Jn 6,18), polno preizkušenj in vsakodnevnih težav, »ni praznik, predragi mi, naše življenje,« piše pesnik, življenje je delovni dan, na čolnu in z mrežami v rokah. In je hkrati nevarna, ta vrnitev v vsakdanjost, lahko se namreč živi, kakor da se ni nič zgodilo, kakor da je vse kakor prej, nevarno je, da bi ostali na gladini, na površju stvari in dogodkov – da ne bi razumeli. Tam ni rib, ni življenja. »Tisto noč niso nič ujeli.« (Jn 21,3) 

Neznani svet 

Razumemo, zakaj? To jezero, ujeto med okoliške vrhove, se zlahka vznemiri, razburka, in tako je tudi s človekom, ki živi na gladini, že najmanjša sapa mu zaziblje čoln. Toda površnost (ali bolje, površinskost) nam je očitno vendarle dovolj všeč, da ostajamo pri njej, morda tudi zato, ker smo preprosto navajeni nanjo, na gladini je vse tako lahko in preprosto in črno-belo, veliko drugače je, če se enkrat potopimo podnjo, tam je neki novi, živi in kompleksni svet, ki ga ne poznamo – in se ga zato bojimo. In izogibamo. Izogibamo se težkih vprašanj in tišine, v kateri se rojevajo, tam je polno negotovosti, neznanosti, tudi nemoči in krhkosti, morda pa smo tudi zato tako strašansko obsedeni z zunanjostjo, s podobo, s priznanji, z vidnimi in izmerljivimi stvarmi. Lepo se je zdeti samemu sebi močan, tudi ko nisi. 

Toda ostajati na plitvem je, kot že rečeno, nevarna stvar, drugače povedano, če ne razumemo stvari, če se ne trudimo v vsakdanjost postaviti pomembnega »zakaj«, tako zlahka se prevrne naš čoln. »Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« (Jn 21,4) Vznemirjeno, ne samo vznemirljivo življenje živimo tam, življenje brez miru in brez odgovorov, kjer ni vprašanj, tudi odgovorov ni, je samo blodenje, samo nerodovitni trud, porabljanje moči v prazno. 

Skok v vodo 

Vsakdanjost je prepojena z vprašanjem: »Otroci, imate kaj hrane?« In priznati si svojo resničnost: »Nič« (Jn 21,5), to je prvi korak v globino, takrat slišimo: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« (Jn 21,6) Začnemo iskati – in spoznamo Gospoda. On je na robu naše vsakdanjosti, ne le s pomembnimi vprašanji, temveč s še pomembnejšim, s hrano za naše utrujeno srce: »Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh.« (Jn 21,9) 

Da je življenje nekaj več od tega, kar živimo, spoznamo, kadar smo sposobni poslušati, razmišljati, se poglobiti. Iskati Gospoda v svojem kaosu. Skočiti pod gladino, tako kot Peter (Jn 21,7), tako pridemo do kopnega, do trdnosti, do miru, tako je tam, kjer je Gospod.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj