Ni ga tukaj!

Na veliki petek je umrl moj oče. Jokal sem mu na prsih, ko je ležal na postelji, negiben, tako strašno mi je bilo hudo, čeprav je kot Kristus na križu končno dotrpel. Velikonočna vigilija tistega leta je bila zame čudno mračna, kakor da bi le droben plamenček migotal v kotu cerkve in jaz sem molčal, zamišljen nad vsem, in sem hotel razumeti velikonočno zgodbo – in nisem mogel. Tako kakor skala na vhodu v grob nam smrt zakriva skrivnost življenja … 

Tisti večer smo brali isti evangelij kot nocoj. Iste besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Lk 24,5-6) A nisem bil še tam, nisem še prišel do praznega groba, še ne dozorel, nekdo pa je kot plamenček čakal v kotu cerkve. 

Nekaj dni zatem sem imel čudovite sanje, tata se mi je v njih pokazal ves nasmejan in miren in svetel, zláto je žarel kot pomladno jutro, in se mi je takrat zdel kot najbolj resničen on, čeprav ga takega nisem videl nikoli prej, še posebej ne v zadnjem obdobju, ko je v mukah, tišini in nepokretnosti čakal in zorel. Zorel v tisto svetlost vstajenjskega jutra. In sem razumel. Velika noč ni vstajenje. Velika noč je Jezusovo življenje, trpljenje in vstajenje, vse skupaj, neločljivo povezano: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« (Lk 24,6-7) 

Dva moža v sijočih oblačilih pa sta kakor nekdo, kar postajamo tudi mi, v kar se spreminjamo, počasi, v zlató, v svetlobo in nasmeh mojega očeta, tudi onadva nista stala v grobu, od nekje zunaj sta prišla in povedala svojo izkušnjo, kako to postati: »Ni ga tukaj.« Treba je iti na pot, ne stati v grobu. Jezusovo vstajenje ni nek srečen dogodek na koncu, nek »happy end«, ki ga moramo počakati, vstajenje je pot, nastajanje, je torej nekaj, kar se je v Jezusu gradilo celo življenje. »Spomnite se,« Izraelci niso prišli v obljubljeno deželo, ko so stopili čez Rdeče morje, ampak ko so to ponovili 40-krat, tako se mora obljubljena dežela postopno zidati tudi v nas, vstajenje je proces, v katerem mi postajamo najbolj resnični mi, živi, vstali, umiti, odrešeni, preko vsega, kar nam daje ta pot, tudi preko ran, brazgotin in trpljenja odlagamo odvečno, da bi postali, kar smo: »Po Božji podobi ga je ustvaril.« (1 Mz 1,27) 

Biti človek pomeni biti na poti. Biti vedno nedokončana stvar. Si to priznati in si pustiti. In biti človek pomeni biti vedno več od tega, kar si zdaj. Postati vstajenjski človek tako pomeni hoditi, živeti v sebi ta nemirni »Ni ga tukaj«, ta nas pošilja iz groba, iz kraja smrti, v življenje – v iskanje Kristusa, ki je kdove kje in ki še vedno hodi to našo pot čez Rdeča morja našega življenja. Ni ga tukaj, ker ga moramo iskati, želeti si biti, kjer je On, prepustiti se, da nas s svojim skrivanjem – nekje med križem in jutrom – vodi v to, kar resnično smo. 

Je Kristus vstal? Ne vem. Samo verujem. In moja vera je iskanje.

(misel na velikonočno vigilijo, leto C)