Preskoči na glavno vsebino

Iskati znamenja življenja


Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni, in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt. 

Jutro v temi 

»Še v temi«, prav to je prizorišče velike noči, noč je še bolj kot obdobje dneva stanje človekovega duha, potrtost, razočaranje, bolečina, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. Tam se začne, v tisti težki hoji proti grobu, v velikih petkih, ki jih je v našem življenju tako premnogo, v zmagah zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti. 

Zato je velika noč nekaj težkega, nekaj težkega je bilo v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. Ker je težko opaziti, da je nekaj drugače, kot smo pričakovali, kot smo si v svoji človeški logiki predstavljali, da bo, ker je težko verjeti, da je na kraju smrti nekaj živega, da je v moji noči nekaj jutranjega – svežina groba, ki bi moral trohneti, sproščenost povojev, ki bi morali zategovati, nežno, s pozornostjo in ljubeznijo zložen prtič, odstranjen z glave kriminalca. 

V drugo smer 

Nek napor je bil torej potreben za prvo veliko noč, videti na svojem dnu, v svoji smrti nekaj, česar lahko ne bi, nekaj, kar je izzvalo nemir spremembe, da se je treba vrniti, iti v drugo smer, v še en napor, do človeka: »Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu« (Jn 20,2). 

To je edina mogoča pot velikonočnega kristjana, narediti to težko stvar, »še v temi« živeti veliko noč, to pa ni nič drugega kot iskati tam, v grobu, na kraju niča in smrti, za zapečatenimi vrati, nekaj živega, dobrega, iskati znamenja življenja v grobu, dopustiti, da so tam, znamenja ljubezni sredi zla, ta napor je tisti, ki v nas življenje: videti obžalovanje in videti odpuščanje, namesto mrtvega videti živega človeka, videti namesto mrtvega živega Boga, ki zmaguje nad mojim zlom in mojim obupom. Iskati v navidez mrtvih ljudeh nekaj živega, iskati nekaj živega tudi v sebi, neko drobtino upanja in ljubezni, da bi pričel znova. 

Pustiti se premagati od Božje ljubezni, od Življenja, to pomeni živeti veliko noč, videti in verovati (Jn 20,8), da je Bog večji od našega greha in zla, močnejši od naših smrti, da me je v mojem grobu premagal. 

Aleluja, Gospod je vstal!

(misel ob veliki noči 2022)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.