Sodbe, takšne in drugačne

Če se začnemo pogovarjati o tem, od kod prihaja zlo, bomo hitro zašli na področje šankovskih debat. Prav kmalu bomo na plano potegnili najprej koruptivne politike, komuniste, tajkune in kaj vem še katere dežurne krivce vsega slabega na tem svetu. Če pa že ne bomo zajadrali med te, se bomo z njimi gotovo dotaknili kakega soseda, ki ga preklinjamo zaradi katere koli škode, ki nam jo je v življenju prizadejal.

Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki pa so si podobne v tem, da ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom.

Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli ljudi, ki ga prinašajo v naše življenje, obsojati. Da bi tudi sami začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi nekaj dobrega. Kajti obsojanje človeka, ki je slab, v nas sproži sovraštvo do njega. In tako se zlo širi. In bolj kot ga rujemo, več ga je.

Zato gospodar pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve. Naj ne delamo sodb, naj ne pustimo, da nas zlo ujame v svoje mreže. Naj se od zla povsem distanciramo in pustimo sodbo Njemu, ki ve in ki bo gotovo premagal zlo. Ne z obsodbo, ampak z ljubeznijo. Kajti človekovo srce je globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna. In kljub temu, kar vidimo plavati na njegovem površju, to ni nujno tudi nekaj iz njegovih globin.

Ko namreč gospodar pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, tudi pravi, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, četudi je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.