Človek ni za enkratno uporabo

Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju. Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika. Bi tedaj mi, ki smo v zadnjem času postali prave medijske hijene, tudi čakali s kamenjem? Ali nam ne bi kamni kar sami spolzeli iz rok, še preden bi se Jezus mogel vzravnati in reči tisto slavno, težko besedo: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7)

Kultura odmetavanja

Smo se pač navadili na to, v kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, kakor pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Mnogo ljudi zato zapada izgorelosti. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni …

S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih.

Bog popravlja

Medtem ko ljudje držimo kamne in čakamo, da jih bomo odvrgli, Jezus piše. Ne na tla, ampak v »zemljo« (Jn 8,6), kot pravi grški izvirnik. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11)

Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Tudi oni farizeji, ne samo ženska v sredini, tudi oni se lahko spremenijo. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.

Odnesimo torej kamen domov in vanj posejmo pšenico.

(misel ob 5. postni nedelji, leto C)