Neevtanazirani Bog


Potiho, kot bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet pojavila debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, da povsem upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži ne samo spodobno živeti, ampak tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno« nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si pred ljudmi ponižan zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je tak človek breme, ne pa dragocenost družbe, je logično, da je v primeru trpljenja pri življenju nesmiselno vztrajati. In res je tako, ne samo nekaj nezaželenega, celo nekaj sramotnega je zato postalo trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakem drugem sodobnem križu, nekaj škodljivega za družbo. Nihče pač noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar.

Trpljenje spreminja

Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega v zahrbtni bolezni počasi umirajočega očeta. Bolezen ga je spremenila, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. »Ne poznam ga, žena.« (Lk 22,57) Ne samo, da je nekoč krepki mož postajal vedno šibkejši, ne samo, da se nekoč močne noge niso mogle več postaviti pokonci, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vedno tišji je bil. Počasi se nisva mogla več pogovarjati, samo še k njemu na posteljo sem se lahko privil, on pa je vzel mojo v svojo dlan in mi jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdajkoli prej. In bolj kot kdajkoli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbližje sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak.

Trpljenje je resda močno spremenilo njega, a še veliko bolj mene. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. »Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga …« (Lk 23,47) Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti? Kaj pa vemo, če ne bomo v svojem življenju morda celo več naredili s svojo nemočjo kot pa s svojimi sposobnostmi, če ne bomo več dali, če ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami pred katedrom …

Najmočnejša pridiga

Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil, bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: povsem človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je zbudil naše sočutje. V njej smo mu bližje in on je bližje nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ, bližina, ki jo ustvarja edinole trpljenje. Zato nam je Bog najbližje, ko trpi. In tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.

(misel ob 6. postni nedelji, leto C)

Komentarji