"Vstanimo tudi mi"

Nekega lepega zimskega dne, veter je pihal preko s toplim soncem obsijanih usahlih trav, se mi je zahotelo na Ratitovec. Po dolgem času sem si zaželel nekaj tistega, kar se s človekom lahko zgodi samo vrh gora. In sem šel. Pa me je na prelazu pod cerkljanskim smučiščem presenetil pogled na obilno zasnežene vrhove. Doma sem mislil, da me bo morda pri hoji motila samo kakšna zaplata snega, zato sem bil precej slabo opremljen. In sem moral tako – z grenkim priokusom – opustiti svoj načrt. A ker sem že bil tam, se mi ni ljubilo nazaj v Idrijo. Zavil sem v Davčo.

»Kristus je vstal«

Že dolgo sem hotel na grob Filipa Terčelja, preprosto občudujem tega moža, ki je bil vsem trn v peti, čeprav ni delal nič slabega, kvečjemu nasprotno, še na predvečer svoje smrti naj bi se odpravljal v Ljubljano posredovat za vaške izgnance. Groba ni bilo težko najti. Med odpadlimi lipovimi vejicami in nabranim listjem se je na črnem marmorju svetila zlata trnova krona, nad in pod njo pa nekoliko presenetljiv, čeprav znan citat ene njegovih pesmi: »Kristus je vstal. Vstanimo tudi mi.«

Pretreslo me je. Tam, v grapi mnogih težkih dogodkov, tudi nesmiselnih smrti, ki bi kvečjemu lahko izzvale bes in maščevalnost nad okrutnostjo, še danes stoji ta spomenik, še danes odmeva Terčeljeva beseda velikonočne pesmi, ki ga ni mogla zadržati v grobu. Tako govori za vsakega, ki gre mimo in začuti to težko in utesnjeno tišino slovenske zgodovine, teh tako mračnih slovenskih »grap«, nekaj bistvenega. Iti onkraj vsega tega, iti »ven« (Jn 20,3), preseči zgolj človeško reakcijo na stvari in dogodke in postati svoboden, ne ujet v sovraštvo, to najprej pomeni vstati od mrtvih. Ker biti mrtev, če prav razumemo Jezusa in njegov evangelij, ne pomeni toliko izgubiti svoje telo, kot izgubiti svoje življenje (Mt 10,28). Ker je v grobu samo tisti, ki ne vstane in gre ven, za Jezusom, ki odpušča (Lk 23,34), čeprav bi se mu zdelo precej bolj primerno in pravično živeti v zameri, v jezi, v maščevalnosti, v svojem prav za vsako ceno.

»Vstanimo tudi mi«

Zanimivo je namreč, da se noben od evangelistov ne posveča temu, kako je Jezus vstal, temveč veliko bolj temu, kaj Jezusovo vstajenje izzove. Če smo pozorni, v velikonočnih evangelijih zasledimo veliko glagolov gibanja. Ljudje se zaradi Jezusovega vstajenja začnejo premikati in teči sredi noči, ko bi lahko spali (Jn 20,1.4), sklanjajo se v grob in se obračajo v drugo smer, popolnoma obratno kot so hodili doslej (Lk 24,9.33). To je velika noč Jezusovega učenca! Čeprav ne razumejo, »kaj je to vstajenje«, se spremenijo, spre-obrnejo se. Angeli in mladeniči, možje v bleščečih oblačilih jih pošiljajo ven iz groba. In to je edina možnost, da bi srečali ne mrtvega, ampak vstalega Kristusa: ne razumevanje, ampak pot. Ker verujemo v truplo, če hočemo biti na istem mestu, kjer smo, in verujemo v živega Jezusa, ki zmore hoditi, ko gremo za njim – ven iz svojih grobov.

Kristus je vstal! Vstanimo tudi mi!

(velika noč 2019)