Preskoči na glavno vsebino

Spomladanska utrujenost


Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da vse težje sprejmeš posledice, ki jih to prinaša s seboj. Da se – čeprav je duh še vedno zelo mladosten – tvoje telo vendarle nepreklicno stara, da torej počasi ne zmore več tistega, kar mu je bilo še pred par leti mala malica. Da imaš preprosto nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč. In ta meja je ponavadi tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to.

Takole, za »trening«, smo se skupaj z mojima kasnejšima sopotnicama pred mesec dni dolgim Caminom odpravili na 15 km poti, postanek pri Vipavi, krasen dan je bil, metulj mi je priletel na čevelj. Šlo je v redu, presenetljivo v redu, vseeno sem mislil, da bom težje prenašal vročino in nedogled poti. Potem pa nas je presenetil urnik avtobusa, poletni urnik pač, tisti dan ne bo nobenega avtobusa do našega izhodišča. In tako ni bilo druge, kakor da smo pet kilometrov poti nazaj ravno tako pešačili, le da z veliko manj volje in z veliko bolj utrujenimi nogami. Napaka! Na tem nepričakovanem podaljšku me je zagrabilo za kolenom. Nisem ravno preklinjal, sem si pa mislil, zakaj je do tega moralo priti ravno zdaj. Ravno zdaj, ko se odpravljam na pot, za katero vsaj še nadaljnjih 30 let zelo verjetno ne bom imel več možnosti … Tehtal sem, ali naj sploh grem. Mislil sem si, da bi preprosto pustil, da me bolečina premaga in mi vzame dolgo pričakovane sanje. Pa smo vseeno šli. Do koder bo pač šlo, sem si rekel. In to sta mi prigovarjali tudi prijateljici, če sem iskren, sem se pustil pregovoriti zaradi njiju, sam se poti, na kateri je obstajala možnost, da je ne bom dokončal, ne bi niti lotil.

Še dobro, da me je bolelo. Kajti ravno ta bolečina je preprečila tisto, kar so že mnogi, ki so obiskali Camino, v svojih spominih obsodili kot temeljno napako: da v začetni evforiji začneš prehitro, pretiravaš, kaj pa je še 10 km … In sem šel počasi, prvi dan. Morda celo preveč počasi. Toliko, da sem gotovo izzival slabo voljo prijateljic. In sem si tudi med potjo pravil, če ima sploh smisel, lesti kakor polž skozi pirenejske meglice …

Kasneje na poti smo srečevali ljudi, ki so nam pravili, kako so dobili povoje in žulje in ostale neprijetnosti, ki jih je Camino poln. »Začeli smo prehitro,« so ponavljali vsi v en glas. Prehitro. Stvar, ki sem se je osvobodil, ker me je bolelo …

Bolečina, utrujenost imata svoj smisel. Na poti sem se naučil poslušati svoje telo. Ker ima telo vedno prav, brez ovinkov, čeprav tudi brez besed sporoča pomembne stvari za življenje. Kajti nekoč pride račun za vse to, kar smo samemu sebi odvzeli. Telo nam daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo. Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja. Kar čutimo, to potrebujemo. Kdor ne posluša svojega telesa, slejkoprej nastrada, močno nastrada, ne odnese je samo z bolečimi koleni ali hrbtom …

Ustavimo se. To želi povedati spomladanska utrujenost, kadarkoli že potrka na vrata. Vedno pride o pravem času.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, april 2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j