Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da vse težje sprejmeš posledice, ki jih to prinaša s seboj. Da se – čeprav je duh še vedno zelo mladosten – tvoje telo vendarle nepreklicno stara, da torej počasi ne zmore več tistega, kar mu je bilo še pred par leti mala malica. Da imaš preprosto nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč. In ta meja je ponavadi tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to.
Takole, za »trening«, smo se skupaj z mojima kasnejšima sopotnicama pred mesec dni dolgim Caminom odpravili na 15 km poti, postanek pri Vipavi, krasen dan je bil, metulj mi je priletel na čevelj. Šlo je v redu, presenetljivo v redu, vseeno sem mislil, da bom težje prenašal vročino in nedogled poti. Potem pa nas je presenetil urnik avtobusa, poletni urnik pač, tisti dan ne bo nobenega avtobusa do našega izhodišča. In tako ni bilo druge, kakor da smo pet kilometrov poti nazaj ravno tako pešačili, le da z veliko manj volje in z veliko bolj utrujenimi nogami. Napaka! Na tem nepričakovanem podaljšku me je zagrabilo za kolenom. Nisem ravno preklinjal, sem si pa mislil, zakaj je do tega moralo priti ravno zdaj. Ravno zdaj, ko se odpravljam na pot, za katero vsaj še nadaljnjih 30 let zelo verjetno ne bom imel več možnosti … Tehtal sem, ali naj sploh grem. Mislil sem si, da bi preprosto pustil, da me bolečina premaga in mi vzame dolgo pričakovane sanje. Pa smo vseeno šli. Do koder bo pač šlo, sem si rekel. In to sta mi prigovarjali tudi prijateljici, če sem iskren, sem se pustil pregovoriti zaradi njiju, sam se poti, na kateri je obstajala možnost, da je ne bom dokončal, ne bi niti lotil.
Še dobro, da me je bolelo. Kajti ravno ta bolečina je preprečila tisto, kar so že mnogi, ki so obiskali Camino, v svojih spominih obsodili kot temeljno napako: da v začetni evforiji začneš prehitro, pretiravaš, kaj pa je še 10 km … In sem šel počasi, prvi dan. Morda celo preveč počasi. Toliko, da sem gotovo izzival slabo voljo prijateljic. In sem si tudi med potjo pravil, če ima sploh smisel, lesti kakor polž skozi pirenejske meglice …
Kasneje na poti smo srečevali ljudi, ki so nam pravili, kako so dobili povoje in žulje in ostale neprijetnosti, ki jih je Camino poln. »Začeli smo prehitro,« so ponavljali vsi v en glas. Prehitro. Stvar, ki sem se je osvobodil, ker me je bolelo …
Bolečina, utrujenost imata svoj smisel. Na poti sem se naučil poslušati svoje telo. Ker ima telo vedno prav, brez ovinkov, čeprav tudi brez besed sporoča pomembne stvari za življenje. Kajti nekoč pride račun za vse to, kar smo samemu sebi odvzeli. Telo nam daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo. Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja. Kar čutimo, to potrebujemo. Kdor ne posluša svojega telesa, slejkoprej nastrada, močno nastrada, ne odnese je samo z bolečimi koleni ali hrbtom …
Ustavimo se. To želi povedati spomladanska utrujenost, kadarkoli že potrka na vrata. Vedno pride o pravem času.
(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, april 2019)
Komentarji
Objavite komentar