Besede za srce

» On pa je govoril o templju svojega telesa. « ( Jn 2,21 )  Zgroženost Judov ob Jezusovi raciji v templju, ko so ti nanj besni kričali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« (Jn 2,18), je bila pravzaprav nekaj pričakovanega. Tempelj je bil pač za Jude nekaj izredno svetega, pravzaprav najsvetejšega , bil je namreč znamenje Božje prisotnosti med svojim izvoljenim ljudstvom. Reči: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19) in početi to, kar je delal Jezus, je bilo milo rečeno bogoskrunsko. Toda Jezus je imel drugačen namen. Evangelist Janez je ta dogodek pospremil s pomembnim komentarjem: »On pa je govoril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21) To vse postavi v drugačno luč. Pri dogodku v templju torej ni šlo za repenčenje, revolucijo ali za nenadzorovan izbruh čustev, šlo je za spremembo razumevanja odnosa med Bogom in človekom. Jezus je s tem dejanjem hotel pokazati, da se ta sveti odnos ne opravlja nujno v neki sveti stavbi, tudi ne nujno med nekim s...

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31)  Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«.  Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utruje...

Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, med dnevi, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno in je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 6,31) V takem vzdušju se kar prerado zgodi tudi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil …  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili »za« in »namesto« koga drugega, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, zagotovo, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob naših neuspehih.  Evangelij kot bolečina  »Tisti čas so se apostoli zbrali p...

Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da vse težje sprejmeš posledice, ki jih to prinaša s seboj. Da se – čeprav je duh še vedno zelo mladosten – tvoje telo vendarle nepreklicno stara, da torej počasi ne zmore več tistega, kar mu je bilo še pred par leti mala malica. Da imaš preprosto nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč. In ta meja je ponavadi tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Takole, za »trening«, smo se skupaj z mojima kasnejšima sopotnicama pred mesec dni dolgim Caminom odpravili na 15 km poti, postanek pri Vipavi, krasen dan je bil, metulj mi je priletel na čevelj. Šlo je v redu, presenetljivo v redu, vseeno sem mislil, da bom težje prenašal vročino in nedogled poti. Potem pa nas je presenetil urnik avtobusa, poletni urnik pač, tisti dan ne bo nobenega avtobusa do našega izhodišča. In tako ni bilo druge, kakor da smo pet kilometrov poti nazaj ravno tako pešačili, le d...

Kako priti do lepega telesa Junij je. Prepričan sem, da je skrb, kam in kdaj boste šli poleti na dopust, počasi že zamenjalo vprašanje, kakšni boste tam. Če ste dobro organizirani in ste stvar splanirali, je za vami že cel mesec (ali dva) trimčkanja, zdravih obrokov, trebušnjakov ali fitnesa, mogoče – če ste resno zagrabili zadevo – celo vsega naštetega skupaj in si pred ogledalom že zadovoljno ogledujete rezultate svojih naporov. Če ste zamudniki in vas je tako kot mene junij popolnoma presenetil, pa je verjetno že prepozno, da bi svoj trebuh spremenili v mišičasti šestorček, postrgali zimski celulit in utrdili svoje nekoliko razpuščene obline v napete in atletsko zapeljive hlebčke. V tem primeru verjetno mrzlično iščete instant gele, ki topijo maščobo, medtem ko spite, ali pa preprosto stradate, da boste do sredine julija tisto svojo malo preveliko in vsega hudega vajeno zadnjico nekako strpali v oglas za bikini. Čeprav mu zamerimo, da je okroglo tam, kjer bi radi, da bi bilo ...

19. dan posta Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da ne moreš sprejeti, da se - čeprav je duh še mladosten - telo vendarle stara. In da pri določenih stvareh kondicija preprosto ne pomaga. Da imaš nekje svojo mejo, če povem drugače, mejo, ko moraš priznati svojo nemoč - in da je ta meja tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Še vedno sem sredi razmišljanja, zakaj le me je tako strašansko zagrabilo v hrbtu, da to bolečino nosim še 14 dni po tem, ko se je prvič pojavila. Seveda, ker nimam časa počivati. Ker nimam časa delati razgibalnih vaj za moj od sedenja (recimo raje zgrbljenosti pred knjigami in ekranom) in prenašanja težkih knjig tako zelo izmučeni hrbet. Nekoč pride račun za vse to, kar smo sebi odvzeli. Telo nam daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo . Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja. Ustavimo se . To, se mi zdi, je sporočilo spomladanske in vsake druge utrujenosti. Poslušajmo svoje telo....