Svete stvari

»On pa je govoril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21) 

Zgroženost Judov ob Jezusovi raciji v templju, ko so ti nanj besni kričali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« (Jn 2,18), je bila pravzaprav nekaj pričakovanega. Tempelj je bil pač za Jude nekaj izredno svetega, pravzaprav najsvetejšega, bil je namreč znamenje Božje prisotnosti med svojim izvoljenim ljudstvom. Reči: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19) in početi to, kar je delal Jezus, je bilo milo rečeno bogoskrunsko. Toda Jezus je imel drugačen namen. Evangelist Janez je ta dogodek pospremil s pomembnim komentarjem: »On pa je govoril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21)

To vse postavi v drugačno luč. Pri dogodku v templju torej ni šlo za repenčenje, revolucijo ali za nenadzorovan izbruh čustev, šlo je za spremembo razumevanja odnosa med Bogom in človekom. Jezus je s tem dejanjem hotel pokazati, da se ta sveti odnos ne opravlja nujno v neki sveti stavbi, tudi ne nujno med nekim svetim obredom, to je namreč lahko prav hitro orodje hinavščine. Prava prisotnost Boga med svojim ljudstvom je oseba, On, se pravi njegovo telo, ki ga je Bog s svojim učlovečenjem tudi dokončno naredil za najsvetejšo stvar. In za svoje svetišče. In ker je Jezus na drugem mestu povedal, da je bolj kot v stavbah Bog v našem življenju prisoten v vseh najmanjših bratih (Mt 25,40), da je torej vera nekaj, kar se vrši v vsakem človeškem odnosu, ne v templju, je treba razumeti, da je s tem naredil za sveto vsako človeško osebo. Vsako človeško telo. Kakor je nekje drugje podobno napisal tudi sveti Pavel: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga?« (1 Kor 6,19-20) 

Vsako telo je torej nekaj svetega. Vsako življenje, katerega sedež je to telo, je nekaj svetega. In vsak odnos, se pravi novi tempelj, je nekaj svetega. Kar pa je sveto, je nekaj, s čimer je treba ravnati pazljivo in nežno, skorajda s strahom v srcu. Z velikim spoštovanjem, podobnim tistim, s katerim stopamo v kako svetišče. Z zavedanjem, kdo je kdo v tem svetišču: jaz mali človek, On veliki Bog. 

In tako pridemo pred vprašanje, kako delamo s temi svetimi stvarmi. S telesi, ki smo jih naredili za »tržnico« naših neurejenih strasti in poželenj. Z življenji, ki smo jih naredili za »tržnico« naših koristi. Z odnosi, ki jih menjavamo hitreje kot gate. Ali je danes vse naprodaj? Ali nam ni več nič sveto? Da, vprašanje množične seksualnosti, splava in evtanazije in še česa, kar zadeva telesa in življenja nas in naših bližnjih, je vprašanje dojemanja, kdo sem v resnici, Bog ali človek, gospodar ali služabnik življenja. Samovoljno ravnati s telesi in življenji pomeni posegati v skrivnost, ki presega našo moč in poslanstvo. 

Jezus je danes jasen: »Iz hiše mojega Očeta« – iz teles, življenj, odnosov – »ne delajte tržnice!« (Jn 2,16) Začne se s tem, kako spoštujem, negujem in občudujem svoje telo.

(misel na praznik posvetitve Lateranske bazilike)