Besede za srce

Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju . Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika . Bi tedaj mi, ki smo v zadnjem času postali prave medijske hijene, tudi čakali s kamenjem? Ali nam ne bi kamni kar sami spolzeli iz rok, še preden bi se Jezus mogel vzravnati in reči tisto slavno, težko besedo: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Kultura odmetavanja Smo se pač navadili na to, v kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, kakor pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen , kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razo...

Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne . Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. » Glejte, da se ne daste zavesti! « (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja ...

Ljudje držimo v rokah kamne. Mrzle kamne obsojanja. Kamni so dokončni. Kar vklešeš vanje, bo ostalo zapisano za vedno. »Tak je. Tak bo vedno. Iz njega nikoli ne bo nič dobrega.« Na njih gradimo svojo samozavest. Ko rečemo, da je nekdo grešnik, ko nekoga obsodimo za karkoli že, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz v redu. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Ker smo pač taki: to delamo, ker se sramujemo svojih napak. Na drugem nas vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe. Sebi se zdimo grdi. In tudi sami sebi smo kamen: kar smo storili, bo ostalo za vedno. Ni popravnega izpita. Bog pa piše v zemljo. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, kakor ni hotel, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak popravi . Ljudje smo iz zemlje. Slabotni kakor prah, a rodovitni ...