Besede za srce

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu , kjer je moral premagati strah, da je materi ubral solzice , bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice )  ...

Stara modrost je, da mora človek v življenju narediti tri stvari: napisati knjigo, posaditi drevo in roditi otroka. Toda če bi živel še en dan … bi bil duhovnik. Čeprav duhovnik ne piše knjig, ne sadi dreves in ne rodi otrok. Nič ne pusti za seboj. Nima kariere, niti spomenika. Toda bil bi duhovnik. Čeprav je velikokrat težko, kdaj celo pretežko, čeprav velikokrat sanjam, kako preprosto bi bilo, če ne bi bil, čeprav vedno znova ugotavljam, kako bolje bi bilo, ko bi bil v tako odgovorno poslanstvo poklican kdo drug, bolj sposoben, bolj pobožen človek, kot sem jaz. Bil bi duhovnik, ker biti duhovnik zame ne pomeni pridigati ali maševati, učiti ali dajati zgled, niti ne spraševati in poslušati, niti ne molčati in tudi trpeti, ampak najprej in predvsem – tudi z vsem tem – blagoslavljati . Blagoslavljati. Samo to. Blagoslavljati je lepo in je zahtevno. Narediti križ nad ljudmi ali nad stvarmi namreč pomeni vse in vsakogar izročati Bogu. Vse svoje poti, odločitve, vse bolečine, vse svoje ...

Če me poznate, veste, da sem po naravi veliki občudovalec . Ko gremo v hribe, me težko spravijo nazaj v dolino, težko se ločim od razgleda. Lahko se neprenehoma navdušujem nad akrobacijami lastovk na nebu. Vsak dan pogledam kosje gnezdo pred oknom. Všeč so mi oblaki. In raznorazni majhni hroščki v travi. In mravlje, marljive mravlje, tudi če stopajo po sredi mojega stanovanja. Rad poslušam morje in gledam razdrobljeno sled sonca na njegovi gladini. Ali pa tisto morje žita, kako se drgne klas ob klas, ko zapiha veter. Prevzame me rosa na travi. Megla, kako se upira soncu. Roža, ki je zrasla v skali. Mavrica. In seveda sončni zahod, najlepša stvar vsakega dne. In zvezde. In nebo, neskončno nebo, nikoli enako, nikoli staro, nebo, veliko, širno, neskončno nebo. Njega imam najraje, ker je kot človeško srce: tudi če je temno, ni nikoli prazno. Nekaj krasnega je, če ima človek čas za lepoto. Še nekaj boljšega pa je, če si čas za lepoto vzame, če ga iztrga iz sivega hitenja vsakdana. Ko te n...

Nikdar nisem bil kaj prida glasbenik. Klavir je že skoraj pozabljena zgodba, kitaro vzamem v roke, kadar je treba, in to je bolj poredko. Pa ne, da ne bi znal, ali pa da ne bi imel posluha. Bolj je bila kriva moja lenoba, da se nisem potopil v mole in dure in v lestvice in podobne stvari. Ali pa moj konfuzni značaj, ki ni nikdar prav dobro prenašal raznih sistemov in jih še zdaj ne. Sem človek navdiha. Vedno me žene izven okvirjev, čez meje, takšne in drugačne, tudi če jih za to velikokrat dobim po glavi. Ima pa ta moja »konfuznost« tudi dobro plat. Namreč to, da ravno zaradi nje, zaradi tega prepuščanja trenutnemu navdihu, kričim ali pojem ali skačem, ko me prime. Ko zagledam sonce po dolgem oblačnem dnevu. Ko ugotovim, da je pred mano nov dan, lep in svež kot jutro, v katerega sem se zbudil. Ko sem preprosto vesel in bi rad veselje delil z ostalimi. In ja, tudi ko mi je hudo. Tudi takrat. Le da tedaj bolj potihem, bolj sam zase, čisto potihem, dokler pesem ne izzveni v tišino ve...

Predstavljaj si, da se s kolesom mučiš po klancu. Vsak ovinek je neskončen. Pljuča ti bo razneslo. Brez sline si. Okrog tebe je lepa narava, vse poje in diši, cveti in se veseli, ti pa se ne zmeniš za to. Samo na svoje trpljenje misliš. Ko končno prispeš do vrha, tja gor na Marijo Snežno nad Gočami, se moraš najprej usesti. Priti do sape. Ko končno zadihaš, ti jo spet vzame. In ti odpre usta. Ko zreš v to krasoto, v raznobarvna polja in ozelenele gričke, travnike in vinograde, tam spodaj zagledaš češnjo, ki ti je širokosrčno postregla s svojimi sladkimi sadovi, pa ovinke in klance, ki so zdaj tako zelo majhni in nepomembni. Vse te prevzame. Vse se ti prikupi. In rečeš: »Hvala.« Tudi če nimaš besed za to. Če bi živel še en dan, bi se zahvalil . Za vse bi se zahvalil. Zahvalil bi se za čisto vodo, za veter, za sonce, za dež, za zemljo, za travo in ptice in morje. Za bučke in solato, za musako, pohan sir, burek in utrujeno meso iz župe. Zahvalil bi se za klance, ki so me okrepili, za ...

Če bi živel še en dan, bi ... bil prijatelj . Na mizi bi pustil goro dela in šel z njim rabutat češnje. Po dolgem in napornem dnevu bi se v mrzli noči z njim zagledal v zvezde in bentil, ker nisem videl utrinka. Napisal bi pesem zanj. Kupil bi mu darilo, česar res ne znam in mi je v velik napor. Pustil bi se zbuditi ob treh zjutraj, da bi ga poslušal, ko mu je težko, in na vsake tri sekunde bi vzdigoval svoje zaspane veke kot tritonsko skalo. Molčal bi, ko bi me obtožil za nekaj, kar mu leži na duši. Prepiral bi se z njim, užaljen zaloputnil vrata in čez minuto naredil najtežje dejanje na svetu – prišel bi nazaj. Objel bi ga, kot da ga zadnjič vidim. Pokazal bi mu risanke iz svojega otroštva. Šel bi z njim po ulici, da bi slišal, kako naju ljudje opravljajo. Stal bi ob postelji in ga tolažil, dokler ne bi zaspal. Zaprl bi telefon in bi se pogovarjal z njim. Bil bi z njim, ker tak ne bo nikdar več. Bil bi prijatelj in ne da bi imel prijatelja. To je ta razlika, ta velika in težka r...

Preden duhovnik začne živeti svoje poslanstvo (nalašč ne bom rekel »službo«, ker to danes sploh ne pomeni več služenje ljudem, ampak večinokrat služenje denarja), si ponavadi izbere novomašno geslo, nek stavek, ki bi nakazoval program, usmeritev njegovega duhovništva. Dolgo sem premišljeval, kakšno naj bo moje novomašno geslo, ker to pač ne more biti kar prvi stavek, ki ti pade na pamet. Biti mora nekaj, kar si želiš kot duhovnik uresničiti, nekaj, kar te bo vodilo, ti svetilo, te tudi opominjalo, da boš delal to, za kar te je poslal Gospod. Biti mora beseda, ki ti bo pomagala, ko boš izgubljen in ne boš vedel točno, zakaj sploh si duhovnik. Dolgo sem premišljeval in nato izbral. »Vi ste luč sveta.« (Mt 5,14) Na kaj pomislite pri tem kratkem Jezusovem stavku? Jaz pomislim na optimizem, na veselje, na upanje, na lepoto. Biti luč sveta zame pomeni biti nekomu opora, razlog za upanje, nekdo, ki noče verjeti v temo, ampak v svetlobo, v lepoto, vedno in povsod, četudi je zakrita ali po...

Morda kakor jaz ne razumete nekaterih dejanj iz svojega otroštva. Jaz recimo tega ne, da sem nekoč v drugem ali tretjem razredu OŠ pri eni od nedolžnih igric, pri katerih je treba ujeti nasprotnika, sošolko, ki je splezala kakih pet metrov visoko, tako dolgo obmetaval z žogo, da je končno izpustila lestev, padla in si zlomila roko. Pravim, še danes ne razumem, kaj mi je bilo. In do nedavnega sem se tega dogodka spomnil vsakokrat, ko sem jo srečal. Vsakokrat me je znova zabolelo. Rekli boste, da je to malenkost, da je šlo samo za otroško igro brez zlobe, brez slabih namenov. A človeško srce ne pozna malenkosti. Kako leto nazaj sva se srečala na nekem pogrebu. Vse se je spet ponovilo. Ista bolečina. Zbiral sem pogum, da bi jo prosil odpuščanja. Tudi če sem jo morda prosil že takrat, a se tega ne spomnim. Težko mi je šlo z jezika, a sem nekako vendarle izjecljal. Začudila se je. Rekla je, da mi je seveda že odpustila. A jaz sem potreboval, da to tudi slišim. Tako zelo sem to potrebov...

Po naravi sem človek, ki je rad v družbi. Rad imam popoldneve, ko klepetamo na klopci. Rad imam tiste krasne večere, ko se na kavču prepiramo, praznujemo in žalujemo za ekipo, za katero navijamo. Rad v družbi pogledam film. Rad se na vrhu teras v družbi prepustim legendarnim sončnim zahodom nad Vipavo. Rad imam celo pisanje smsov, če družba ni mogoča. Tako rad imam družbo, da kar težko preživljam petke, ko se dijaški dom izprazni do obisti, da ne govorim o počitnicah, ko taisti dom postane pravo pokopališče. Ni strašljivo, je pa samotno hoditi po takšnem domu, ki izgleda, da je živ, pa ni. A kolikor imam rad družbo in šumenje klepetov pod oknom, najstniško vreščanje in topotanje korakov po hodniku in žvenketanje pribora v jedilnici, toliko rad imam tudi tišino. Če bi živel še en dan, bi se umaknil v tišino . Bil bi tiho in poslušal. Veter, kako se mi zaganja v lica, murne, kako brezskrbno godejo, čebele, ki brenčijo, vejico, ki mi pokne pod nogami, ptice, kako praznujejo pomlad,...

Prejšnji teden me je v časopisu pritegnila zanimiva zgodba, ki me je pretresla, ker je bila to zgodba z druge strani medalje, kot sem je vajen. Courage Odafeh Loren je Nigerijka, ki je prišla v Italijo. Ker se je njena mama v iskanju preživetja za svojo družino že pred časom odselila v Libijo, je bila Courage doma skorajda sužnja. Mama ji je preskrbela denar, da bi prišla k njej, v Libijo. Po tihotapski poti preko Nigra do Libije, na kateri ni zakonov, so le močnejši in šibkejši. In močnejši so tisti, ki imajo orožje in denar, šibkejši so vsi ostali. Posebno ženske. Pa je imela srečo. Nihče je ni mučil, ne ugrabil, ne posilil. Tako je dospela k mami v Tripoli. A tam ni mogla živeti, saj se je morala res prav vsak dan skrivati. Tako ji je mama priskrbela pot v Italijo. Na Lampeduso. Za visoke denarje so jo strpali na majhno barkačo, na kateri je bila edina ženska med 150 moškimi. To pove vse. Mala ladja, prej malo večji čoln, s katerim je potovala proti obljubljeni deželi Evropi, j...

Imeli smo strašansko čudnega soseda. Tako rečem vsakemu človeku, ki mu več pomeni denar kot brat ali sestra. Ta naš čudaški sosed je bil strašansko jezen vsakokrat, ko smo ga videli, preklinjal je mamo in očeta, če sta samo stopila na balkon, da bi obesila perilo ali zalila rože. Ne vem, zakaj je bil tak. Res mu nismo storili nič žalega, pa čeprav me je kot otroka večkrat imelo, da bi se odkradel na njegov vrt in vzel vsaj eno od stotih slastnih hrušk, ki so se bohotile na njegovem drevju. Pa nisem šel, preveč me ga je bilo strah, če me dobi. Danes razmišljam, da je bil verjetno tak, ker mu je v življenju manjkalo ljubezni. Kakorkoli že. Temu preklinjanju dolgo časa nismo mogli nič. Izogniti se mu nismo mogli, ignoriranje ga je še bolj razjezilo, da o zatrjevanju, da mu nismo nič hudega storili, sploh ne govorim. Ta človek je bil živa nevihta. Potem pa je nekega dne – menda je bilo za božič ali za veliko noč, ne vem natančno – mama spekla potico in jim jo nesla. Potrkala je na vrata,...

Moje nedelje so si zelo podobne ena drugi. Po maši grem domov na kosilo. Mama skuha kosilo. In lepo ji je, ko pridem, saj verjetno res ni težje stvari kot jesti sam. Ko pojeva, se še na kratko pomeniva in pospraviva, ona popije kavo, potem pa greva v dom za upokojence pod Gradiščem. Tam sva že domača, ona še veliko bolj kot jaz, saj je tam skoraj vsak dan. V sobi 33 v drugem nadstropju naju čaka nemirni mož. Vidi se, da je bil nekoč krepak, pa mu je bolezen popila življenjsko moč, da je zdaj shujšan in nebogljen. Kako življenje spremeni človeka, kako zelo! Pokrijeva ga, ker se je odgrnil. Ne more več sam hoditi, večino časa preleži na postelji. Včasih, če je lepo vreme, ga posedeva na voziček in odpeljeva ven, na sonce, pod zrelo akacijo in ptice. Zelo težko in zelo malo govori. Večino časa smo tiho, ali pa mu poveva za kako stvar, ki se nama je zgodila, kako stvar iz naše družine ali iz domače vasi. Bolezen je zaenkrat pustila pri miru samo center za globoki spomin, tako da še ve...

V nekem hostlu v Galwayu na Irskem – v tej krasni državi, ki jo nekoč morate videti, ker je tako zelena, tako lepa, tako svobodna in tako skrivnostna, tako podobna Sloveniji, pa čeprav tako drugačna – sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself . (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.) Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega. Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledat...

http://www.verticalwayaround.com/ Lansko jesen sem si poškodoval vezi na desnem kolenu. Težko mi je bilo sprejeti, da bom toliko časa brez nogometa, brez teka po stopnicah, brez brezskrbnega pohajkovanja. Najbolj pa mi je bilo hudo, ker nisem mogel več v gore. In ko sem z muko in težavo izvajal gibalne vaje, mi je v mislih odzvanjalo samo eno: samo da pojdem še enkrat v gore, samo še enkrat … To mi je bila edina motivacija, ko sem se preganjal s tistimi napornimi vajami. In te motivacije so me naučile gore. Verjetno ste že vsi slišali za Tomaža Humarja. Morda celo za Nejca Zaplotnika. Verjetno tudi to, da sta oba svoje življenje pustila v hribih. Dobesedno sta ga pustila tam. In verjetno tudi ne razumete te norosti. Zakaj le bi kdo lazil po strmih, mrzlih in krušljivih skalah, zakaj bi kdo tvegal svoje življenje nad stometrskimi prepadi, zakaj bi kdo vstajal sredi noči in hodil tja gor, ko pa je tu spodaj, v dolini ali pa na morju tako lepo – ker je vse tako … lažje? Zakaj? N...

Pred nekaj dnevi sem prebral knjigo Ernesta Hemingwaya Starec in morje. Govori o možu, ki mu je po dolgih dneh neuspeha uspelo ujeti največjo ribo. Potem pa so prišli morski psi, mrhovinarji velike ribe. Ta trenutek je pisatelj ujel takole: »Ay,« je rekel naglas. Za to besedo ni prevoda, mogoče je samo zvok, kakršnega človek nehote izusti, ko čuti, kako mu gre žebelj skozi dlan in v les. Fantastičen stavek. Dragi moji, od te fantastičnosti se živi. Od tega, da te nekaj tako prevzame, te preseneti, te začara … te zamisli. Če bi živel še en dan, bi bral. Bral bi tako, kot mi je bral oče, ko sem kot otrok ležal na postelji, z rokami sem si podpiral brado, on pa me je – izmučen od dela celega dneva – vozil po prostranstvih domišljije, najprej s Piko Nogavičko , potem z Bratovščino Sinjega galeba . Še zdaj se spomnim, kako rad sem poslušal njegovo branje. Tako rad, da je on zaspal pred menoj in sem ga moral buditi in rotiti, naj prebereva še eno in še eno poglavje. Tako bi rad bral. ...

Če bi živel še en dan ... O smrti ne razmišljamo pogosto, ker tega ne maramo. Nočemo biti minljivi. To nam daje vtis, da bomo živeli večno. Da bomo vse, kar počnemo danes, lahko počeli vedno. Če se za trenutek zresnimo, ne bo tako. Še preden bomo umrli, bomo doživeli kak življenjski ovinek, ki nam bo preprečeval živeti tako, kot smo živeli doslej. Zato je tako zelo pomembno, da bi pred tem spoznali, kaj je nujno in kaj je pomembno . Da nas ne bi nujne stvari ovirale pri tem, da bi opravljali pomembne, dokler jih še lahko, saj se tako rado zgodi, da jih v življenju preprosto zamudimo. V človekovem življenju mora seveda kdaj prevzeti pobudo tudi to, kar je nujno. A le do takrat, dokler ne prekriva pomembnega. Kajti na tistem pomembnem se odloča, kakšen bom kot človek in kakšno bo moje življenje. Mnogo ljudi je že ugotovilo, da je življenje lepše, če ga živimo tako, da živimo vsak dan kot bi bil naš zadnji dan. Zato je dobro razmišljati o takšnih stvareh. Pomagajo namreč prebrati, k...