Preskoči na glavno vsebino

12. Če bi živel še en dan, bi ... se zahvalil

Predstavljaj si, da se s kolesom mučiš po klancu. Vsak ovinek je neskončen. Pljuča ti bo razneslo. Brez sline si. Okrog tebe je lepa narava, vse poje in diši, cveti in se veseli, ti pa se ne zmeniš za to. Samo na svoje trpljenje misliš.

Ko končno prispeš do vrha, tja gor na Marijo Snežno nad Gočami, se moraš najprej usesti. Priti do sape. Ko končno zadihaš, ti jo spet vzame. In ti odpre usta. Ko zreš v to krasoto, v raznobarvna polja in ozelenele gričke, travnike in vinograde, tam spodaj zagledaš češnjo, ki ti je širokosrčno postregla s svojimi sladkimi sadovi, pa ovinke in klance, ki so zdaj tako zelo majhni in nepomembni. Vse te prevzame. Vse se ti prikupi. In rečeš: »Hvala.« Tudi če nimaš besed za to.

Če bi živel še en dan, bi se zahvalil. Za vse bi se zahvalil. Zahvalil bi se za čisto vodo, za veter, za sonce, za dež, za zemljo, za travo in ptice in morje. Za bučke in solato, za musako, pohan sir, burek in utrujeno meso iz župe. Zahvalil bi se za klance, ki so me okrepili, za ovinke, za izgubljenost, za robido, ki mi je opraskala noge, za ljudi, ki so me užalili in me ponižali. Zahvalil bi se za vse, ki se z menoj niso strinjali, zaradi njih se nisem ustavil in sem iskal pot naprej. Zahvalil bi se za Cerkev in za škofa, za brate duhovnike, ki me gledajo postrani. Zahvalil bi se za poraze, za katere sem mislil, da so moje zmage, zahvalil bi se za zmage, za katere sem mislil, da so moji porazi. Zahvalil bi se za tisoče vsakdanjih stvari, ki se zdijo, pa niso samoumevne. Še za moje poškodovano koleno bi se zahvalil. In za zvezde. In za noč. Najbolj pa bi se zahvalil za ljudi, ki so z menoj delili pot. Zahvalil bi se z zardelimi lici, ker vem, da zahvala ne more povrniti, kar so mi dali, kar so iz mene naredili.

Zahvalil bi se za vse. Večkrat in vsakomur. Kajti biti hvaležen je tako zelo pomembno. Hvaležnost odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Kajti verjemite, da je svet veliko trši kot klop, na kateri žulite komolce s fiziko ali angleščino. In hvaležnost … ga ne omehča, ga ne spremeni. Hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari darilo. Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen. Da se počutim kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim del nekega velikega načrta. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

Ne slepim se. Vem, da s tem ne bi spremenil sveta. Bi pa spremenil sebe. Umrl bi srečen. To pa je največ, kar lahko storim v tem življenju.


Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni26. 5. 15, 00:32

    zahvalit za cerkev-- ne hvala.. Za stresa, rodeta, štuhca... tudi ne..

    in imamo spet recept za vse stvari. Bi prišli ljudje v bolnišnico z zlomljeno nogo, ureznino na prstu, možgansko kap in sladkorno...

    flajštr vse pozdravi..

    poglejte onega z ureznino na prstu.. kak lepo se mu je pozdravilo..

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni26. 5. 15, 18:30

    Marko, zelo lepo napisano! Hvala ti za vse čudovite zapise, ki polepšajo dan in odprejo oči za vse lepo, kar nas obdaja! :)Še naprej tako!

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni26. 5. 15, 18:56

    problem je, ker marko vtke privat RKC interese v to lepoto..

    recimo: "Zahvalil bi se za Cerkev in za škofa,"

    tako da vi verniki poleg občudovanja narave dobite še privatni interes, kaj naj bi tudi bilo lepo..

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni27. 5. 15, 17:28

    Življenje bi bilo mnogo lepše, če bi vsak pri sebi večkrat uporabil besedo hvaležnosti, za vse in vsakogar.
    Strinjam se, da s hvaležnostjo res spreminjaš svet okoli sebe, še najbolj pa ravno sebe.
    Hvala za lepe zapise.

    OdgovoriIzbriši
  5. Anonimni27. 5. 15, 17:38

    "za vse in vsakogar."

    ebolo? Hitlerja? Kakega parazita?

    imate res recepte.. za vse in vsakogar... mal se streznite v besedah. Sej ni treba, da govorite take bedarije.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več