Nikdar nisem bil kaj prida glasbenik. Klavir je že skoraj pozabljena zgodba, kitaro vzamem v roke, kadar je treba, in to je bolj poredko. Pa ne, da ne bi znal, ali pa da ne bi imel posluha. Bolj je bila kriva moja lenoba, da se nisem potopil v mole in dure in v lestvice in podobne stvari. Ali pa moj konfuzni značaj, ki ni nikdar prav dobro prenašal raznih sistemov in jih še zdaj ne. Sem človek navdiha. Vedno me žene izven okvirjev, čez meje, takšne in drugačne, tudi če jih za to velikokrat dobim po glavi.
Ima pa ta moja »konfuznost« tudi dobro plat. Namreč to, da ravno zaradi nje, zaradi tega prepuščanja trenutnemu navdihu, kričim ali pojem ali skačem, ko me prime. Ko zagledam sonce po dolgem oblačnem dnevu. Ko ugotovim, da je pred mano nov dan, lep in svež kot jutro, v katerega sem se zbudil. Ko sem preprosto vesel in bi rad veselje delil z ostalimi. In ja, tudi ko mi je hudo. Tudi takrat. Le da tedaj bolj potihem, bolj sam zase, čisto potihem, dokler pesem ne izzveni v tišino večera.
Zato vem, da sem glasbenik, tudi če redko poprimem za instrument, tudi če nisem napisal nobene skladbe, tudi če sem v vrtcu, ko je bilo treba recitirati in nastopati, vedno nekam zbežal. Res, nisem bil zanesljiv človek, morda še vedno nisem. Sem pa umetnik. Glasbenik. Ker glasbenik ni tisti s spričevalom glasbene šole ali akademije, ampak človek, ki živi svoje pesmi. Človek, ki poje, igra, kadar to potrebuje. Ker glasbenik ne more peti, ko mu to ukažejo ali mu to naročijo, ampak kadar sam čuti, da to mora storiti. Da izrazi dogajanje v svojih prsih. Da pusti iz svojega srca na plano ptico, ki se je rodila v njegovem srcu. In to so prekrasne ptice, ptice človekovega srca.
Kaj pa vem, morda moja starša kdaj obupavata nad tem, da je bila za tiste čase precej draga glasbena šola na prvi pogled stran vržen denar. Pa v resnici ni bila zaman. Dobro, sicer res nisem končal vseh izpitov na njej, nisem diplomiral, in s tega vidika je to nekakšen poraz. Me je pa ta šola naučila gledati ptice svojega srca. Jih opaziti. Jih izpustiti ven. In to je tisto, za kar šola pravzaprav je. Da te nauči biti »ti«. Ne nekaj drugega, kar nisi, ampak da ti pokaže vidike o sebi, ki jih še nisi poznal. In jaz sem umetnik postal na tejle šoli. Drugačen umetnik, kot se je pričakovalo, a umetnik z veliko pticami.
Če bi živel še en dan, bi pel. Ne zato, ker bi hotel peti, ne zato, ker bi mi kdo to ukazal, ampak ker drugače ne morem. Pel bi, da bi dal svetu, kar imam. Saj sem zato tu. Da pojem. In če vam pesem ni všeč, je ne preklinjajte. Pesmi se ne preklinja. Pesem se posluša.
Komentarji
Objavite komentar