Preskoči na glavno vsebino

13. Če bi živel še en dan, bi ... pel


Nikdar nisem bil kaj prida glasbenik. Klavir je že skoraj pozabljena zgodba, kitaro vzamem v roke, kadar je treba, in to je bolj poredko. Pa ne, da ne bi znal, ali pa da ne bi imel posluha. Bolj je bila kriva moja lenoba, da se nisem potopil v mole in dure in v lestvice in podobne stvari. Ali pa moj konfuzni značaj, ki ni nikdar prav dobro prenašal raznih sistemov in jih še zdaj ne. Sem človek navdiha. Vedno me žene izven okvirjev, čez meje, takšne in drugačne, tudi če jih za to velikokrat dobim po glavi.

Ima pa ta moja »konfuznost« tudi dobro plat. Namreč to, da ravno zaradi nje, zaradi tega prepuščanja trenutnemu navdihu, kričim ali pojem ali skačem, ko me prime. Ko zagledam sonce po dolgem oblačnem dnevu. Ko ugotovim, da je pred mano nov dan, lep in svež kot jutro, v katerega sem se zbudil. Ko sem preprosto vesel in bi rad veselje delil z ostalimi. In ja, tudi ko mi je hudo. Tudi takrat. Le da tedaj bolj potihem, bolj sam zase, čisto potihem, dokler pesem ne izzveni v tišino večera.

Zato vem, da sem glasbenik, tudi če redko poprimem za instrument, tudi če nisem napisal nobene skladbe, tudi če sem v vrtcu, ko je bilo treba recitirati in nastopati, vedno nekam zbežal. Res, nisem bil zanesljiv človek, morda še vedno nisem. Sem pa umetnik. Glasbenik. Ker glasbenik ni tisti s spričevalom glasbene šole ali akademije, ampak človek, ki živi svoje pesmi. Človek, ki poje, igra, kadar to potrebuje. Ker glasbenik ne more peti, ko mu to ukažejo ali mu to naročijo, ampak kadar sam čuti, da to mora storiti. Da izrazi dogajanje v svojih prsih. Da pusti iz svojega srca na plano ptico, ki se je rodila v njegovem srcu. In to so prekrasne ptice, ptice človekovega srca.

Kaj pa vem, morda moja starša kdaj obupavata nad tem, da je bila za tiste čase precej draga glasbena šola na prvi pogled stran vržen denar. Pa v resnici ni bila zaman. Dobro, sicer res nisem končal vseh izpitov na njej, nisem diplomiral, in s tega vidika je to nekakšen poraz. Me je pa ta šola naučila gledati ptice svojega srca. Jih opaziti. Jih izpustiti ven. In to je tisto, za kar šola pravzaprav je. Da te nauči biti »ti«. Ne nekaj drugega, kar nisi, ampak da ti pokaže vidike o sebi, ki jih še nisi poznal. In jaz sem umetnik postal na tejle šoli. Drugačen umetnik, kot se je pričakovalo, a umetnik z veliko pticami.

Če bi živel še en dan, bi pel. Ne zato, ker bi hotel peti, ne zato, ker bi mi kdo to ukazal, ampak ker drugače ne morem. Pel bi, da bi dal svetu, kar imam. Saj sem zato tu. Da pojem. In če vam pesem ni všeč, je ne preklinjajte. Pesmi se ne preklinja. Pesem se posluša.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.