14. Če bi živel še en dan, bi ... molil

Če me poznate, veste, da sem po naravi veliki občudovalec. Ko gremo v hribe, me težko spravijo nazaj v dolino, težko se ločim od razgleda. Lahko se neprenehoma navdušujem nad akrobacijami lastovk na nebu. Vsak dan pogledam kosje gnezdo pred oknom. Všeč so mi oblaki. In raznorazni majhni hroščki v travi. In mravlje, marljive mravlje, tudi če stopajo po sredi mojega stanovanja. Rad poslušam morje in gledam razdrobljeno sled sonca na njegovi gladini. Ali pa tisto morje žita, kako se drgne klas ob klas, ko zapiha veter. Prevzame me rosa na travi. Megla, kako se upira soncu. Roža, ki je zrasla v skali. Mavrica. In seveda sončni zahod, najlepša stvar vsakega dne. In zvezde. In nebo, neskončno nebo, nikoli enako, nikoli staro, nebo, veliko, širno, neskončno nebo. Njega imam najraje, ker je kot človeško srce: tudi če je temno, ni nikoli prazno.

Nekaj krasnega je, če ima človek čas za lepoto. Še nekaj boljšega pa je, če si čas za lepoto vzame, če ga iztrga iz sivega hitenja vsakdana. Ko te na primer preseneti sončni žarek, ki se prikaže izza oblakov, moraš pustiti nujno delo in občudovati. To je kot klic, da nekaj takega takrat res potrebuješ. Ali pa ko se na večer kot ogenj razplameni nebo, takrat je to klic, ki ga ne smeš zamuditi. Klic, ki pravi: »Vzemi in pij!«

Pomembno je biti občudovalec. Lepote nimamo nikoli dovolj. Naše srce je vedno lačno, vedno, nenasitno je, ko gre za lepoto, ker človek hodi po svetu in nanj se lepi vse vrste grdobije in hudobije. Zato potrebuje lepote. Da ga nahrani, da mu okrepi vero in upanje v dobro in sveto. Brez nje se ne da živeti. Grdo in hudo in slabo in težko ti rani srce, ti rani življenje, lepota pa te pozdravi. In lepota se pokaže, se ponudi, te dregne, da bi jo gledal, da bi občudoval …

Ta dregljaj, ta pomežik lepote je zame dotik Boga. In ko gledam, ko občudujem lepoto v svojem življenju, pravzaprav molim. Občudovanje lepega je prva in morda celo najlepša molitev, kar je je sposobno človeško srce. Ker je molitev resda pogovor, še bolj pa je tista blažena tišina med prijateljema, v kateri ni potrebno povedati ničesar. Ko si samo tam in se gledaš v hvaležnosti. In to prijateljstvo … je zadosten razlog, da preživim še en dan, četudi je ta mračen in siv kot najgrše sanje.

Zato je pomembno biti občudovalec lepega, to pomeni, občudovalec Boga. Pa tudi iskalec, borec za lepoto, če je skrita, kar je velikokrat. Kajti človek postaja to, s čimer se hrani. In kdor ne vidi, kdor ne občuduje lepega, bo pustil, da mu svet srce napolni z vsakovrstno kramo. Če bi živel še en dan, bi molil. Ker bi hotel imeti srce, polno lepote.