Preskoči na glavno vsebino

14. Če bi živel še en dan, bi ... molil

Če me poznate, veste, da sem po naravi veliki občudovalec. Ko gremo v hribe, me težko spravijo nazaj v dolino, težko se ločim od razgleda. Lahko se neprenehoma navdušujem nad akrobacijami lastovk na nebu. Vsak dan pogledam kosje gnezdo pred oknom. Všeč so mi oblaki. In raznorazni majhni hroščki v travi. In mravlje, marljive mravlje, tudi če stopajo po sredi mojega stanovanja. Rad poslušam morje in gledam razdrobljeno sled sonca na njegovi gladini. Ali pa tisto morje žita, kako se drgne klas ob klas, ko zapiha veter. Prevzame me rosa na travi. Megla, kako se upira soncu. Roža, ki je zrasla v skali. Mavrica. In seveda sončni zahod, najlepša stvar vsakega dne. In zvezde. In nebo, neskončno nebo, nikoli enako, nikoli staro, nebo, veliko, širno, neskončno nebo. Njega imam najraje, ker je kot človeško srce: tudi če je temno, ni nikoli prazno.

Nekaj krasnega je, če ima človek čas za lepoto. Še nekaj boljšega pa je, če si čas za lepoto vzame, če ga iztrga iz sivega hitenja vsakdana. Ko te na primer preseneti sončni žarek, ki se prikaže izza oblakov, moraš pustiti nujno delo in občudovati. To je kot klic, da nekaj takega takrat res potrebuješ. Ali pa ko se na večer kot ogenj razplameni nebo, takrat je to klic, ki ga ne smeš zamuditi. Klic, ki pravi: »Vzemi in pij!«

Pomembno je biti občudovalec. Lepote nimamo nikoli dovolj. Naše srce je vedno lačno, vedno, nenasitno je, ko gre za lepoto, ker človek hodi po svetu in nanj se lepi vse vrste grdobije in hudobije. Zato potrebuje lepote. Da ga nahrani, da mu okrepi vero in upanje v dobro in sveto. Brez nje se ne da živeti. Grdo in hudo in slabo in težko ti rani srce, ti rani življenje, lepota pa te pozdravi. In lepota se pokaže, se ponudi, te dregne, da bi jo gledal, da bi občudoval …

Ta dregljaj, ta pomežik lepote je zame dotik Boga. In ko gledam, ko občudujem lepoto v svojem življenju, pravzaprav molim. Občudovanje lepega je prva in morda celo najlepša molitev, kar je je sposobno človeško srce. Ker je molitev resda pogovor, še bolj pa je tista blažena tišina med prijateljema, v kateri ni potrebno povedati ničesar. Ko si samo tam in se gledaš v hvaležnosti. In to prijateljstvo … je zadosten razlog, da preživim še en dan, četudi je ta mračen in siv kot najgrše sanje.

Zato je pomembno biti občudovalec lepega, to pomeni, občudovalec Boga. Pa tudi iskalec, borec za lepoto, če je skrita, kar je velikokrat. Kajti človek postaja to, s čimer se hrani. In kdor ne vidi, kdor ne občuduje lepega, bo pustil, da mu svet srce napolni z vsakovrstno kramo. Če bi živel še en dan, bi molil. Ker bi hotel imeti srce, polno lepote.

Komentarji

  1. "biti občudovalec lepega, to pomeni, občudovalec Boga"

    hehe.. ja. morate najprej dokazat, da bog sploh obstaja.. ker drugače je malce nesmiselno občudovat..

    lepota in obstoj narave ne pomeni, da bog obstaja. Pomeni samo, da je narava obstaja in da jo dojemamo kot lepo.

    če bi bili pošteni do sebe, bi to lahko dojeli, vendar nočete. Hočete še naprej biti versko pijani, ne glede na dejstva..

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako vztrajen si "anonimnež" da lahko vedno vsako pozitivno stvar takoj na glavo obrneš ...
    res je zanimivo to tvoje vztrajanje.
    Tako je v življenju ... ali se odločimo da vidimo sonce, ali pa sence.
    Lep dan

    OdgovoriIzbriši
  3. "pozitivno stvar takoj na glavo obrneš"

    pozitivne stvari se ne da na glavo obrnil.. Lahko pa navidezno pozitivno stvar obrneš in jo pokažeš v pravi luči..

    velika razlika.

    gre se samo za pošteno računovodstvo. Ko se pogledajo stvari z vseh strani in se pozitivne stvari seštevajo in negativne odštevajo. In rezultat je tak kot je.

    Če pa negativnih stvari ne odšteješ in jih ignoriraš pa imaš to kar imaš. Religijo. In nerazumevanje sveta okoli sebe.

    OdgovoriIzbriši
  4. Oh ti anonimni gospod/gospa.. Dokler smo anonimni si upamo vse povedat, ane? Lej, ce te tolk mot kar Marko pise, pac tega ne brat. Bo tezko? Drugace te pa lahko potolazm, bo hmal konc maja in s tem konc smarnc :)

    OdgovoriIzbriši
  5. v bistvu hočeš, da bi te nehal motit z določenimi resnicami.. da bi lahko naprej uživala svojo versko pijanost.. sej razumem.. težko je flaško odložit. Ker ti tako dobro naredi in se potem fajn počutiš..

    problem je, ko vi to religijo izvažate v javnost. In potem ta vaša verska pijanost dela probleme drugim ljudem, ki želijo imeti družbo treznih ljudi na vseh področjih..

    OdgovoriIzbriši
  6. Ti predlagam da začneš pisat svoj blog (če ga slučajno še ne, glede na to, da maš take "globoke" misli).. In mogoče se bo celo našu nekdo k si bo uzel cajt in se obesu na vsako tvojo besedo. Zbogom! ;)

    OdgovoriIzbriši

  7. ma ne da se mi pisat moj blog.. rajš komentiram druge.


    "maš take "globoke" misli)"

    ma niti ne. Samo kažem napake v globokih mislih drugih. In se izkaže, da so napake v teh mislih. In niso tako globoke.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.