Preskoči na glavno vsebino

Temelj ljubezni

… da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15,12)

Biti kristjan ni težko. Ni treba imeti veliko znanja, niti ne veliko denarja, niti ni treba obvladati kakšnih posebnih veščin. Biti kristjan pomeni imeti Jezusa. Samo to. Samo imeti nekoga, ki te ima rad nepreklicno, do smrti.

Biti kristjan – pred vsemi dejanji – pomeni verjeti in vedeti, kako nas ima Bog rad, ker je to naš temelj, naša osnova, naše bistvo. In ravno to je tisto težko pri krščanstvu. Kajti imeti Jezusa je težko. Težko je čutiti, biti prepričan o tem, da imamo Jezusa, kar pomeni, da imamo njegovo ljubezen. Spričo vsega, kar se nam dogaja v življenju, je to težko. Toda mi brez tega ne moremo biti kristjani.

Zato nas Jezus danes prepričuje o tem. »Ljubil sem vas … Jaz dam življenje za svoje prijatelje … In vi ste moji prijatelji … Izbral sem vas … « To prepričevanje se mi zdi tako podobno prepričevanju naših staršev, ki ga razumemo, ko nam strežejo z dobrotami, in mu ne verjamemo, ko smo deležni težkih reči, napora, graje in kazni, čeprav gre v obeh primerih za ljubezen. Saj starši vedo, da bi bila za otroka največja kazen to, da ga ne bi kaznovali, in da bi bil zanj najhujši življenjski napor to, da se ne bil naučil napora. In dokler temu prepričevanju, da nas imajo radi, preprosto ne verjamemo – ker vedeti in razumeti tako ali tako ne moremo – ne moremo biti njihovi otroci in njihovi dediči, ne moremo sprejeti tega, kar nam dajejo, da bi to lahko nekoč dali nekomu drugemu. Tako tudi ne moremo biti kristjani.

Kajti biti kristjan pomeni imeti človeka tako rad, kot ima tebe rad Jezus. Torej narediti to, kar bi na mojem mestu storil Jezus – in sicer to, kar bi on storil meni. Iz tega izvira prava ljubezen. Vse drugo so samo poskusi, zgrešeni poskusi, in ponaredki ljubezni.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni9. 5. 15, 22:10

    solzavo mešanje realne ljubezni staršev do otrok z ljubeznijo nevidnega magičnega bitja..

    dve popolnoma različni stvari. Ena je definitivno realna, druga pa..

    lepo je vedno injecirat boga v vse dobre stvari, ki jih ljudje delajo. Lep podukt placement.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni10. 5. 15, 13:10

    Res je, velikokrat daš ves čas, napor za prijatelje, jih imaš rad, potem pa spoznaš, da ljubezen ni obojestranska...
    Kako ravnati tedaj? Stavek Ljubite se med seboj, kot da utone v pozabo, na plan privre jeza, zamera in še kaj. Vendar z leti spoznaš, da so se poti mladostniških let morale raziti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni10. 5. 15, 15:58

    "Kajti biti kristjan pomeni imeti človeka tako rad, kot ima tebe rad Jezus."

    si padu na tale indoktrinacijski slogan.

    "Iz tega izvira prava ljubezen."

    Prave ljubezni se ne tala kar po defaultu. Jo morajo zaslužit. Vse kar je brez tega je vrženo proč.. To kler dobro ve, a še vedno forsira tele slogan na ljudi, ker si želijo sadove prave ljubezni od navadnih ljudi.

    in tudi zato je krščanstvo nemoralno in pokvarjeno. Zmanipulira ljudi, da ravnajo v svojo škodo. In to zavije v nek celofan ideologije "ljubezni"..

    bedarije..





    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več