Preskoči na glavno vsebino

Eurosong 2015 na vrelišču ali "Veliki finale z Maraayo!"

rtvslo.si
Uspelo je! Tako samoumevno in vendarle težko pričakovano finale za dvojec Maraaya je nagrada za dober komad, še posebno pa za brezhibno izvedbo na odru. Bila sta res izjemna. Tokrat sem polfinale prvič spremljal v živo na Dunaju in pel z njima in poskakoval, ponosen, da nosim slovensko zastavo. Ne zaman. Na poti domov so jo mnogi ljudje prepoznali in mi ploskali: "Bravo, Slovenia!"  Na moj odgovor: "See you next year in Ljubljana," so mnogi samo še prikimali. Celo neki Brazilec (!), ki je prišel v Evropo prvič - in to ravno na Eurosong - je vedel, kdo smo. Toliko naredi za promocijo države nastop na Eurosongu. Ne toliko kot Tina Maze, pa vendarle veliko več kot mnogo ostalih stvari, za katere odštejemo precej več denarja. No, za dogajanje v ožji okolici dvorane, kjer sem stal, sem seveda odgovoren tudi sam, saj je bilo moje navdušenje ob slovenskem nastopu in razglasitvi, da gremo naprej v finale, večje od vseh ljudi okoli mene skupaj. Vse za Slovenijo! :)




Sicer pa je bilo polfinale zelo predvidljivo, kot ste ugotovili po tem, da sem pravilno napovedal skoraj vse finalne skladbe. Kolikšno možnost imamo za vidno uvrstitev? Moram reči, da je letošnje finale izredno nepredvidljivo, saj gre za veliko število skladb, ki so si zelo podobne, kot smo napovedali že pred začetkom. Bojim se celo tega, da bodo ljudje - in morda tudi žirije - glasovale po napovedi stavnic, kar bi bilo izredno slabo. Pa ne zato, ker skladbam, ki kotirajo visoko, ne bi privoščil, temveč zato, ker potemtakem lahko tudi nekdo vpliva na javno mnenje in se s tem Eurosongu vzame njegovo najlepšo stvar: presenečenje.

Zato ne bom povedal, katere skladbe kotirajo najvišje (bolj iz principa, ker ste tako ali tako že kje prebrali), ampak katere so zame najboljše: Slovenija (in to ne samo zato, ker so Slovenci), Črna Gora, Avstrija, Madžarska in Italija. Navijam, da zmaga ena od njih. Ustvarite si svoje mnenje. Toda najprej poslušajte še skladbe, ki so bile uvrščene direktno v finale.

3. Francija
Lisa Angell - N'oubliez pas

Francija ima vedno poseben okus. Tudi tokrat. Tak, neizrazit in za ostalo Evropo neprivlačen slog, ki bolj kot na Eurosong spada v kakšen teater ali na večerni koncert z dobrodelno noto. Pesem sicer iz mirnega vedno bolj prehaja v moč in energijo, a ne pusti nikakršnega vtisa. Presenečen bom, če bodo boljši kot zadnji.

5. Velika Britanija
Electro Velvet - Still in Love with You

Ne, ne poslušate Manouche. Čeprav je res, da je razlika samo v tem, da poslušate pesem v angleščini. Da je retro "in", ni nobena skrivnost. In na to stavijo letos Britanci. Na nekakšen elektro-retro. Pesem je sicer všečna, a Manouche so boljši. Veliko boljši. Pesem nima nobenega vrhunca, pogrešam tudi strast in ... glasbo. Bolj kot umetnost voham všečnost. Čeprav imate prav ... da to manjka mnogim. Ne pa vsem.

12. Avstralija
Guy Sebastian - Tonight

Moram reči, da sem za premierni nastop Avstralije pričakoval malce več, toda kot slišim od mnogih, jim je pesem zelo všeč. Res je, da se vrti v sodobnih ritmih in da Guy "obvlada sceno", vendar je pesem precej lajnasta. Morda prav zato, da bi se hitro vtisnila v spomin. Saj ne, da druge pesmi niso take, vendar vendar njegov kričeči glas vse to še stopnjuje.

14. Avstrija
The Makemakes - I Am Yours

Avstrijska pesem je povsem drugačna. Zdi se kot počasna balada, a ima mnogo več. Zlahka se jo zapomni, brez veliko kričanja pripravi lepo vzdušje, dober slog pa jo hitro naredi privlačno. Saj je težko povedati še več. Pesem je lepa. Upam na dobro uvrstitev.

17. Nemčija
Ann Sophie - Black Smoke

Kolikor sem uspel govoriti s par Nemci na Dunaju, sami niso zadovoljni s svojo predstavnico. Pridružujem se njihovemu mnenju. Morda je to tudi zato, ker je na Eurosongu pravzaprav drugouvrščena pesem, zmagovalec je namreč sodelovanje na Dunaju zavrnil. In zakaj mi pesem ni všeč? Ker je tako zelo brez lepote in kar na prvo žogo. Ker je dolgočasna in brez domišljije. Ker se tudi pevki, ko jo poje, zdi, da ji ni všeč. Zato.

21. Španija
Edurne - Amanecer

Kaj je to neskončno kričanje drugega kot vstopanje v sfero toliko podobnih pesmi, vstopanje v povprečje? Zato pričakujem tudi povprečno uvrstitev. Res, španska pesem ni nič drugega kot kričanje. Dobra za na juriš, za Eurosong mislim da ne.

27. Italija
Il Volo - Grande amore

Povsem zadnja bo Italija. Toda ne na tabeli rezultatov. Zakaj sem tako prepričan v to? Ker je pesem italijanska in ker se hitro prime. Čeprav ... kvazi opera? Kvazi Il Divo? Recite, kar hočete, a njihovi koncerti so vedno razprodani. To daje Italijanom veliko možnosti, morda celo za zmago.

***
Nocojšnji vrstni red v finalu:

1. Slovenija
2. Francija
3. Izrael
4. Estonija
5. Velika Britanija
6. Armenija
7. Litva
8. Srbija
9. Norveška
10. Švedska
11. Ciper
12. Avstralija
13. Belgija
14. Avstrija
15. Grčija
16. Črna Gora
17. Nemčija
18. Poljska
19. Latvija
20. Romunija
21. Španija
22. Madžarska
23. Gruzija
24. Azerbajdžan
25. Rusija
26. Albanija
27. Italija

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.