Preskoči na glavno vsebino

10. Če bi živel še en dan, bi ... se smejal


Preden duhovnik začne živeti svoje poslanstvo (nalašč ne bom rekel »službo«, ker to danes sploh ne pomeni več služenje ljudem, ampak večinokrat služenje denarja), si ponavadi izbere novomašno geslo, nek stavek, ki bi nakazoval program, usmeritev njegovega duhovništva. Dolgo sem premišljeval, kakšno naj bo moje novomašno geslo, ker to pač ne more biti kar prvi stavek, ki ti pade na pamet. Biti mora nekaj, kar si želiš kot duhovnik uresničiti, nekaj, kar te bo vodilo, ti svetilo, te tudi opominjalo, da boš delal to, za kar te je poslal Gospod. Biti mora beseda, ki ti bo pomagala, ko boš izgubljen in ne boš vedel točno, zakaj sploh si duhovnik. Dolgo sem premišljeval in nato izbral. »Vi ste luč sveta.« (Mt 5,14)

Na kaj pomislite pri tem kratkem Jezusovem stavku? Jaz pomislim na optimizem, na veselje, na upanje, na lepoto. Biti luč sveta zame pomeni biti nekomu opora, razlog za upanje, nekdo, ki noče verjeti v temo, ampak v svetlobo, v lepoto, vedno in povsod, četudi je zakrita ali popačena. In če sem prav pošten, sem takrat, ko sem še dosti slabše vedel, kaj sploh je življenje, ko pravzaprav še nisem okusil njegove zahtevnosti in ostrine, verjel, da je moje poslanstvo predvsem ljudem prinašati Boga v veselju, v razigranosti in dobri volji, ki sem je vedno imel v obilju. Kasneje sem si premislil, menil sem, da sem se motil, da je luč bolj tiha prisotnost ob človeku, skupno iskanje odgovorov na težka vprašanja. A se ne enkrat ne drugič nisem motil. Oboje je luč. In ne gre za to, ali je ena boljša od druge, gre samo za to, da pač svetiš s tistim, kar imaš, s tistim, kar si. Da se grebeš za svetlobo. Da takrat, ko nekaj narediš, narediš to za nekoga.

Nekaj, kar mi je v obilju dal Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čimbolj in čimvečkrat. Pa ne zato, ker bi rad s tem pozabil ali prezrl probleme sebe ali ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.

Če se smejem, zato nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Če še niste, potem morate pogledati film Patch Adams (Zdravnik s srcem) z Robinom Williamsom v glavni vlogi. Potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocena stvar je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. In ne vem, če jim s tem pomagamo, če jim s tem prižigamo luč. Morda bi se morali z njimi smejati. Ne sami, ampak skupaj z njimi. Da bi jih torej pripravili do smeha. Ker smeh ni norčevanje iz njihovih težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav tega potrebujejo. Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč.

Če bi živel še en dan, bi se smejal. Z nekom bi poiskal luč.

Komentarji

  1. Wau :) Lih ob pravem času sem prebrala. Potrebovala sem nekaj takega. :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.