Preskoči na glavno vsebino

Izstopiti iz sprevoda smrti


V novi cerkvi na Kočevski Reki, v kraju, za katerega vsi vemo, kaj se je dolga leta v njem dogajalo, stoji čudovit oltar, na katerem je izrezljan napis »Usmili se vseh, Gospod«. Ta napis me je presunil. Ker je bil to napis, ki se ni izogibal bolečini nad vsem, kar se je tam zgodilo, in ker je bil to napis, ki je taisto bolečino končeval ne z obsodbo, ampak prošnjo. Prošnjo za usmiljenje do tistih, ki so morili, in tistih, ki so bili umorjeni, na telesu ali na duhu.

Drugi razlog, zaradi katerega me je ta napis presunil, pa je bilo to, da sem bil vanj – če sem hotel ali ne – vključen tudi jaz. Da, tudi jaz, ki sem mislil, da sem tako daleč od vseh teh krajev in dogodkov. Pa nisem. Ker se enake ali vsaj podobne stvari kot takrat na tem kraju dogajajo tudi v mojem tukaj in zdaj. »Usmili se vseh, Gospod,« je pisalo. Vseh. Tistih, ki so ubijali, in tistih, ki so bili ubiti. In tudi mene, ker sem tudi jaz med njimi.

Kajti ko enkrat pridemo na tak kraj, pred oltar, moramo začutiti, da smo vsi potrebni (njegovega) usmiljenja. Vsi, ker vsi nosimo naokrog svoje mrliče, pa naj smo jih pobili mi ali so nam jih pobili drugi.

Vsi, ker namreč vsi hodimo v istem sprevodu, ki ga vodi smrt. Krivica, izkoriščanje, prevara, laž. Maščevalnost, obračunavanje, zamera, obsojanje. Čeprav gre za stvari dveh različnih strani, dveh različnih bregov, dveh različnih pogledov, dveh različnih usod, gre za isti sprevod. Sprevod, ki ga vodi smrt. Sprevod, ki tudi hodi v smeri smrti.

Iz njega ne moremo izstopiti, dokler na sebi nosimo svoje mrliče. Res. Potrebno se je ustaviti, reči: »Usmili se vseh, Gospod,« in položiti svoje mrliče v njegove roke. Ne zato, da bi oživil mrliče, ampak tiste, ki so mrtvi zaradi njih: mrtvi v srcu, mrtvi v ljubezni, mrtvi v upanju, mrtvi v človečnosti.

Da čutimo usmiljenje in da ga čutimo vsi, je namreč edini način, da gremo v smer življenja. Da gojimo in si prizadevamo za kulturo, ki bo med nami ustvarjala življenje in ne smrt. In če smo se srečali z njim, če smo začutili usmiljenje našega Boga, ga ne smemo prihraniti za nikogar drugega, kot za vse. Prav vse.

Komentarji

  1. Tole pisanje je pa danes kot nalašč za mojo ranjeno dušo. Danes me je (pred šefom) čisto po nedolžnem okrivila sodelavka in prijateljica, ki noče spoznati svoje odgovornosti in napake. In sedaj berem...Vsi hodimo v sprevodu smrti... Ta moja smrt je trenutna zamera... Ja res je, Gospod usmili se je,.. težko je, ko te boli v duši, ko si razočaran, ker je dobrota spet postala sirota in kljub temu spet iz dneva v dan delaš dobro, ker je to tvoj način življenja, ne glede na vse, ker sonce sije in dež pada na pravične in nepravične...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n