Ne boj, mesarsko klanje

Rimski stotnik, vajen bojevanja in zmagovanja, nenazadnje pride pred boj, ki ga presega, pred bitko, za katero ve, da je ne more dobiti. Ne more premagati bolezni svojega služabnika. Ne more, nima moči.

Poznate občutek. Mnogo življenjskih situacij je, ko se znajdemo pred bitko, za katero vemo, da je sami ne moremo dobiti. To so bitke s silami in močmi, ki nas presegajo, pa naj bodo to bitke zunaj ali znotraj našega srca. In to so odločilne bitke našega življenja. Ne tiste, v katerih je rezultat odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak tiste, v katerih smo nemočni. Ker odločitve v njih odločajo o smeri in rezultatu našega življenja.

Ena od takih bitk se bije znotraj našega časa, tako okuženega z boleznijo vsakovrstnega zla, pa naj gre za sovraštvo, egoizem, obup ali kaj drugega. Mnogo ljudi je že ujela ta bolezen, mnogo ljudi, ki jih poznamo, s katerimi se dnevno srečujemo. In pred njo se vsi čutimo zelo nemočni. Tako zelo, da nas ima, da bi nehali verjeti v to, kar smo verjeli vedno, v to, kar nas dela ljudi. V moč vere v ljubezen.

Tako se širi ta bolezen. Ko nehamo verjeti, da Bog, da ljubezen, da dobro lahko dobi ta boj.

Ampak ravno zato so te naše bitke, v katerih smo nemočni, tako zelo pomembne. Ker nas šele naša nemoč prisili k temu, da začnemo verjeti. Da se odločimo. Kajti borimo se lahko tudi tedaj, kadar smo nemočni. Morda še bolj. S svojo vero. Če namreč ne verjamemo, nimamo ničesar več. Prav ničesar več.

In naša konkretna situacija, ta velika bitka med dobrim in zlom, v kateri smo se znašli, je tu ravno zaradi naše vere. Da se odločimo verjeti v moč našega Boga, v moč ljubezni, ali da propademo. Da torej pred vsem ostanemo ravnodušni ali da se začnemo zavedati, da na naši odločitvi za dobro ali za zlo stoji odločitev sveta. Saj prav zato, ker je to naša odločitev, ljubezen ni le stvar dobre volje, ampak dolžnost kristjanov – tistih, ki verjamemo v ljubezen. Da je zato naša dolžnost ljubiti, odpuščati, najprej pa prositi in moliti za bolne našega časa, za tiste, ki so bolni od sovraštva in zla, za tiste, ki so zaradi svojih koristi v tem odločanju zmedeni, za tiste, ki prav nam delajo hudo. Ne, ker bi jih Bog sicer ne mogel ali hotel pozdraviti, marveč zato, ker naša prošnja zanje najprej v nas zbudi ljubezen do ljudi, ki jih ne moremo imeti radi, katerih sovraštva in zla ne moremo premagati. Ker je to edini način, da Bog, da ljubezen zmaga najprej v nas. In ker je to edini način, da premaga zlo vsega sveta – da ga premaga v nas.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik