Ne boj, mesarsko klanje

Rimski stotnik, vajen bojevanja in zmagovanja, nenazadnje pride pred boj, ki ga presega, pred bitko, za katero ve, da je ne more dobiti. Ne more premagati bolezni svojega služabnika. Ne more, nima moči.

Poznate občutek. Mnogo življenjskih situacij je, ko se znajdemo pred bitko, za katero vemo, da je sami ne moremo dobiti. To so bitke s silami in močmi, ki nas presegajo, pa naj bodo to bitke zunaj ali znotraj našega srca. In to so odločilne bitke našega življenja. Ne tiste, v katerih je rezultat odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak tiste, v katerih smo nemočni. Ker odločitve v njih odločajo o smeri in rezultatu našega življenja.

Ena od takih bitk se bije znotraj našega časa, tako okuženega z boleznijo vsakovrstnega zla, pa naj gre za sovraštvo, egoizem, obup ali kaj drugega. Mnogo ljudi je že ujela ta bolezen, mnogo ljudi, ki jih poznamo, s katerimi se dnevno srečujemo. In pred njo se vsi čutimo zelo nemočni. Tako zelo, da nas ima, da bi nehali verjeti v to, kar smo verjeli vedno, v to, kar nas dela ljudi. V moč vere v ljubezen.

Tako se širi ta bolezen. Ko nehamo verjeti, da Bog, da ljubezen, da dobro lahko dobi ta boj.

Ampak ravno zato so te naše bitke, v katerih smo nemočni, tako zelo pomembne. Ker nas šele naša nemoč prisili k temu, da začnemo verjeti. Da se odločimo. Kajti borimo se lahko tudi tedaj, kadar smo nemočni. Morda še bolj. S svojo vero. Če namreč ne verjamemo, nimamo ničesar več. Prav ničesar več.

In naša konkretna situacija, ta velika bitka med dobrim in zlom, v kateri smo se znašli, je tu ravno zaradi naše vere. Da se odločimo verjeti v moč našega Boga, v moč ljubezni, ali da propademo. Da torej pred vsem ostanemo ravnodušni ali da se začnemo zavedati, da na naši odločitvi za dobro ali za zlo stoji odločitev sveta. Saj prav zato, ker je to naša odločitev, ljubezen ni le stvar dobre volje, ampak dolžnost kristjanov – tistih, ki verjamemo v ljubezen. Da je zato naša dolžnost ljubiti, odpuščati, najprej pa prositi in moliti za bolne našega časa, za tiste, ki so bolni od sovraštva in zla, za tiste, ki so zaradi svojih koristi v tem odločanju zmedeni, za tiste, ki prav nam delajo hudo. Ne, ker bi jih Bog sicer ne mogel ali hotel pozdraviti, marveč zato, ker naša prošnja zanje najprej v nas zbudi ljubezen do ljudi, ki jih ne moremo imeti radi, katerih sovraštva in zla ne moremo premagati. Ker je to edini način, da Bog, da ljubezen zmaga najprej v nas. In ker je to edini način, da premaga zlo vsega sveta – da ga premaga v nas.