Muriel Barbery, Eleganca ježa

Da sem prebral tole sijajno knjigo francoske profesorice filozofije, sem porabil slabega pol leta. Pa ne zato, ker bi bila knjiga slaba ali naporna, temveč ker od bralca zahteva veliko časa, ko jo začne brati. Da torej ne preleti par strani, kolikor pač dopuščajo trudne oči, preden se pogrnejo z rjuho, temveč spočitost, malce več časa in predvsem globoko željo po raziskovanju človekovih vsakdanjosti, ki pa skrivajo veliko več kot samo neko banalnost.

Na koncu sem vesel, da sem vztrajal. Pa ne toliko zaradi konca knjige - ki bi bil v mojem scenariju veliko bolj drugačen - kolikor zaradi poteka, na trenutke upočasnjenega risanja vsakdanjosti vsakdanjih ljudi, drugič spet hitrega odvijanja dogodkov teh istih oseb, prepletenega z nekoliko filozofskimi razmišljanji o početju povsem vsakdanjih stvari, ki spregovorijo o naši smeri mišljenja in življenja. Na trenutke sem užival, na trenutke trpel. Ker je pač treba tudi nekaj trpljenja, da se prebiješ tudi skozi lastne poglede na stvari, ki mirno spijo nekje globoko spodaj v nas, dokler jih ne prebudi takšna knjiga, kot je Eleganca ježa.

Zgodba? Renée Michel je povprečna in neopazna 54-letna vratarica bogataškega stanovanjskega bloka v Parizu. Ker je del hišnega »inventarja«, je stanovalci niti ne opazijo. V stavbi živi tudi izjemno inteligentna dvanajstletnica Paloma Josse, ki svoja razmišljanja o svoji snobovski družini zapisuje v dnevnik. Odloči se, da bo za trinajsti rojstni dan naredila samomor. Toda videz vara: Renée je v resnici izjemno izobražena in kultivirana, Paloma pa na svet gleda drugače kot njena starejša sestra, tipična mladostnica. Kot hči visokoletečih staršev seveda pridno hodi v šolo, a hkrati zaničuje snobizem svoje družine in je tudi edina, ki zasluti prefinjenost vratarice njihovega bloka. Ko pa se vseli še Japonec Kakuro Ozu, se na ozadju ljubezni do filozofije, umetnosti in razuma poveže trikotnik nenavadnih usod … (vir: http://www.mladinska.com/eleganca_jeza/domov)

Reči vse ostalo je odveč. Ostane samo še pustolovščina, ki nas poskuša prepričati, da je štrlenje iz družbe pomembnejše kot si mislimo za ohranitev svoje lastne identitete in da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Pa tudi da za pravo vrednost ne potrebujemo toliko doktorskih naslovov, kolikor željo po rasti in sočutje. Željo po tem, da smo ljudje.