Hoditi, samo hoditi

V vsakih časih, posebno pa v današnjih, je verjetno najdragocenejše nekomu dati cilj. Ker je namreč tako, da cilj posvečuje vse ceste, vse korake, vse najmanjše stopinje do njega. Vse v življenju dela drugače. Cilj iz našega življenja naredi pot.

Zato je tako pomembno imeti cilj in sicer imeti pravi cilj. Imeti svoj Jeruzalem. Ne zato, da ne bi nikdar zgrešil, temveč da bi imeli vsi, tudi napačni koraki, svoj smisel. Da bi z vsakim korakom nekam hodil – in da bi tja hodil zavestno. Da bi vedel – tudi ko hodiš nazaj – da je tvoja pot naprej. In bi tako vedno nekaj postajal, bi vedno nekam hodil in se nikdar ne ustavil. Kajti to Bog hoče od človeka. Ker je to človekovo življenje. Ustaviti se – to namreč za človeka pomeni začeti umirati.

Toda imeti cilj ravno zato tudi pomeni, da bo pot težka. Pot do cilja – če je pravi – je vedno težka. Če pot ni težka, skoraj nikdar ni pravilna. Kajti če ni težka, to pomeni, da na njej ne rasemo, ne hodimo bližje svojemu cilju, ne živimo. Zato prava pot vedno zahteva žrtve, zahteva odpovedi, zahteva odločitev, predvsem pa zahteva veliko ponižnost: ker pot ne vodi vedno tako, kot bi si želeli.

A ravno to je lastnost pravih poti. Prava pot je služabnica cilja. Ni ne služabnica želja, niti ugodja in koristi, niti zamer, niti preteklosti, niti česarkoli drugega. Samo služabnica cilja. Če ste na njej, hodite naprej. Če niste, potem začnite hoditi. Vse poti vodijo v Rim. Pardon, Jeruzalem.

Tako se torej izbira prave poti. Tako se gre za Kristusom. S pogledom naprej, nikoli nazaj.