Preskoči na glavno vsebino

Težka preizkušnja

Za mano je težek teden. Bil je to namreč teden, v katerem so se na tnalu drugih ljudi znašle moje vrednote in prepričanja. Na vsak način so me skušali prepričati, da pač niso pravilna. Veste, da takšni dogodki človeka pretresejo in v njem vedno sprožijo burno reakcijo, s katero se seveda želi zaščititi in se obraniti tega, da bi mu vzeli to, kar človek je.

Toda najzahtevnejše pri vsem skupaj je to, da obstaja velika nevarnost, da ravno te obrambne reakcije lahko uničijo to, v kar verjameš, to, kar ti si. Ko si namreč napaden, se lahko prav kmalu zgodi, da se zatečeš k nasilju. Da začneš ljudi, ki te napadajo, sovražiti, jih obsojati. Da se jih torej poskušaš lotiti na načine, s katerimi so se oni lotili tebe.

Ravno to je človekov največji poraz in največja zmaga tistih, ki so te napadli. Ker tako postaneš eden od njih.

Verjeti, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, da je vsak zato vreden odpuščanja in novega začetka, je v takih trenutkih presneto težko. A je edino, kar te obvaruje tega, da bi stopil na drugo stran, na stran, ki te je obsodila in te začela preganjati. Naj stane, kar hoče, nikdar se ne smemo postaviti na stran nasilja, na stran obsojanja ljudi, nikdar na stran tistih, ki vodijo vojno proti tistim, ki se z njimi ne strinjajo ali ki so po vrednotah ali po čemerkoli drugem drugačni od njih.

Seveda je treba obsojati dejanja. Nikakor pa ne ljudi, ki so jih storili. Zelo nevarno je namreč o drugem govoriti kot o grešniku. Zelo nevarno, ker s tem bolj kot ne govorimo, da mi nismo taki. Za tako sodbo pa nismo pristojni, ker nikdar ne bomo vedeli, zakaj so storili, kar so. Samo ene sodbe smo sposobni, to je sodbe o nas samih. Ne skrbimo za druge. Drugim bo sodbo prinesel čas. In nam tudi, če bomo takšni, kakršni so oni.

Komentarji

  1. Hvala za spodbudne besede, saj je tudi za mano podoben teden. Počutila sem se nemočno, prestarašeno,zmedeno,nesposobno iti skozi to...Dokler mi ni prišlo na misel, da sama res ne bom zmogla...in odločila sem se verjeti v moč Njega, dovolila sem,da me bo On nosil na svojih rokah...
    Lep pozdrav in vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  2. Moja izkušnja je taka, da je takrat ko si napaden najbolje malo počakati, da se čustva umirijo in šele nato razumsko odreagirati, potem pa tistega, ki te je napadel izročiti božjemu usmiljenju.
    Da to lahko narediš, pa rabiš kar nekaj kilometrine..

    Težje vprašanje se mi zdi, kako ponovno pristopiti do človeka, ki te je ranil, ne da bi do njega gojil zamero? Ko pride do stanja, ko moraš izbirati besede in ko pogovor ne steče, ni prav prijetno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi za nama je težko obdobje,majali so se najini temelji in zaupanje ... Soočila sva se z nasprotniki, ki bi dejansko morali biti najini prijatelji ... Jezila sva se, bila osupla, zaprepadena ... TODA: z veliko vztrajnostjo in zaupanjem v dobro je naša ekipa pristopila do nasprotne strani in skupaj smo začeli reševat problem. ALELUJA!!

    Marko! Hvaležna sva ti, da znaš poslušati. Ko pa spregovoriš, so tvoje besede (zlasti nedeljske) vir moči in zaupanja. Kadar ti bo najbolj hudo in ko se boš počutil blazno sam, vedi, da sva s tabo!!
    Vasilija&Milan

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Nadvse bela

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki