Težka preizkušnja

Za mano je težek teden. Bil je to namreč teden, v katerem so se na tnalu drugih ljudi znašle moje vrednote in prepričanja. Na vsak način so me skušali prepričati, da pač niso pravilna. Veste, da takšni dogodki človeka pretresejo in v njem vedno sprožijo burno reakcijo, s katero se seveda želi zaščititi in se obraniti tega, da bi mu vzeli to, kar človek je.

Toda najzahtevnejše pri vsem skupaj je to, da obstaja velika nevarnost, da ravno te obrambne reakcije lahko uničijo to, v kar verjameš, to, kar ti si. Ko si namreč napaden, se lahko prav kmalu zgodi, da se zatečeš k nasilju. Da začneš ljudi, ki te napadajo, sovražiti, jih obsojati. Da se jih torej poskušaš lotiti na načine, s katerimi so se oni lotili tebe.

Ravno to je človekov največji poraz in največja zmaga tistih, ki so te napadli. Ker tako postaneš eden od njih.

Verjeti, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, da je vsak zato vreden odpuščanja in novega začetka, je v takih trenutkih presneto težko. A je edino, kar te obvaruje tega, da bi stopil na drugo stran, na stran, ki te je obsodila in te začela preganjati. Naj stane, kar hoče, nikdar se ne smemo postaviti na stran nasilja, na stran obsojanja ljudi, nikdar na stran tistih, ki vodijo vojno proti tistim, ki se z njimi ne strinjajo ali ki so po vrednotah ali po čemerkoli drugem drugačni od njih.

Seveda je treba obsojati dejanja. Nikakor pa ne ljudi, ki so jih storili. Zelo nevarno je namreč o drugem govoriti kot o grešniku. Zelo nevarno, ker s tem bolj kot ne govorimo, da mi nismo taki. Za tako sodbo pa nismo pristojni, ker nikdar ne bomo vedeli, zakaj so storili, kar so. Samo ene sodbe smo sposobni, to je sodbe o nas samih. Ne skrbimo za druge. Drugim bo sodbo prinesel čas. In nam tudi, če bomo takšni, kakršni so oni.

Komentarji

  1. Anonimni17. 6. 13, 15:30

    Hvala za spodbudne besede, saj je tudi za mano podoben teden. Počutila sem se nemočno, prestarašeno,zmedeno,nesposobno iti skozi to...Dokler mi ni prišlo na misel, da sama res ne bom zmogla...in odločila sem se verjeti v moč Njega, dovolila sem,da me bo On nosil na svojih rokah...
    Lep pozdrav in vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni17. 6. 13, 23:04

    Moja izkušnja je taka, da je takrat ko si napaden najbolje malo počakati, da se čustva umirijo in šele nato razumsko odreagirati, potem pa tistega, ki te je napadel izročiti božjemu usmiljenju.
    Da to lahko narediš, pa rabiš kar nekaj kilometrine..

    Težje vprašanje se mi zdi, kako ponovno pristopiti do človeka, ki te je ranil, ne da bi do njega gojil zamero? Ko pride do stanja, ko moraš izbirati besede in ko pogovor ne steče, ni prav prijetno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Unknown17. 6. 13, 23:23

    Tudi za nama je težko obdobje,majali so se najini temelji in zaupanje ... Soočila sva se z nasprotniki, ki bi dejansko morali biti najini prijatelji ... Jezila sva se, bila osupla, zaprepadena ... TODA: z veliko vztrajnostjo in zaupanjem v dobro je naša ekipa pristopila do nasprotne strani in skupaj smo začeli reševat problem. ALELUJA!!

    Marko! Hvaležna sva ti, da znaš poslušati. Ko pa spregovoriš, so tvoje besede (zlasti nedeljske) vir moči in zaupanja. Kadar ti bo najbolj hudo in ko se boš počutil blazno sam, vedi, da sva s tabo!!
    Vasilija&Milan

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več