Besede za srce

Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič.  Dvoje kril ene ljubezni  Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga , ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico . Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni .  Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven , ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter , tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama...

Marta in Marija, dve sestri, ki ne bi mogli biti bolj različni druga od druge.  Marta, izjemno, celo prekomerno aktivna, kot je mogoče spoznati iz Jezusovih besed, »skrbi in vznemirja te veliko stvari« (Lk 10,41), je ženska, ki bi imela rada vse pod nadzorom, tudi svojo sestro, tudi Gospoda in njegovo mnenje. Da je torej vse tako, kot si je zamislila, menda se je pri opravilih prej že izkazala in je to potem postalo nekaj, na čemer je gradila svojo vrednost in samozavest, nekaj pomembnega se nam zdi imeti moč nad svojim življenjem. Zdi se, da nam taka nagnjenja narekuje neka notranja težnja po popolnosti, ni dobro, če ni najboljše , in najbolje je tako, kot sem si zamislil. Nič ni narobe z njo, dokler ta ne prevzame oblasti nad človekom in si ta začne predstavljati, da je gospodar svojega življenja – in drugih ljudi. Da je bog, recimo.  Ko gre kaj narobe  Težava je v tem, da vsak človek slejkoprej pride pred situacijo, ki ga presega, ko pač ne more iti vse tako, kakor si ...

V idel sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim. Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju. Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. (Prd 3,10.12-13) Je čas za to in čas za ono, reče Pridigar tik pred tem, in sicer za oboje . Ne samo za eno in ne samo za drugo, za oboje, ker oboje spada k življenju in mu oboje nekaj daje, ker se iz obojega rase in krepi, ker je oboje smiselno in potrebno. Delo in počitek, garanje in igranje, trud in gostija. In oboje v harmoniji. Ne brez enega in ne brez drugega. Ker je tako, da delo dobiva svojo dopolnitev v praznovanju. In da te praznovanje napolnjuje, kadar je polno hvaležnosti za opravljeno delo. Nobena skrivnost ni, da je človek srečen in zadovoljen, ko je njegovo življenje v ravnovesju , ko ni ničesar preveč in ničesar premalo. Že dolgo vemo za to, za grško zlato sredino (mesótes) in za Benediktova pravila » ora, lege et labora ...