Besede za srce

Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo,« (Mr 1,14) se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč pričel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15) Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko zgleda, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.   Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je lažje živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.  Bog danes deluje v nas  Morda pa...

Prav tista pesem Kajetana Koviča o nekem eksotičnem južnem otoku , ki ga po zadnjih predvidevanjih verjetno še nekaj časa ne bomo videli, mi dandanes večkrat pride na misel, ne le kot spomin, kakor sanje o nečem drugačnem od te sedanjosti. Kakor človeško upanje v teh dneh je ta pesem, ko se vedno znova primika ali čerem obupa ali tolažbi zaupanja, da nas ladja mimo včeraj nasneženih tulipanov pelje nekemu južnemu otoku naproti. Je  južni otok.  Je . Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok  je . Pa vendar pri upanju , ki si ga človek postavlja nekje pred obzorjem neskončnega morja, ko o kopne...