Južni otok je!

Prav tista pesem Kajetana Koviča o nekem eksotičnem južnem otoku, ki ga po zadnjih predvidevanjih verjetno še nekaj časa ne bomo videli, mi dandanes večkrat pride na misel, ne le kot spomin, kakor sanje o nečem drugačnem od te sedanjosti. Kakor človeško upanje v teh dneh je ta pesem, ko se vedno znova primika ali čerem obupa ali tolažbi zaupanja, da nas ladja mimo včeraj nasneženih tulipanov pelje nekemu južnemu otoku naproti.

Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.

Pa vendar pri upanju, ki si ga človek postavlja nekje pred obzorjem neskončnega morja, ko o kopnem ni niti privida, ko nima, kamor bi naslonil svoja hrepenenja, ne gre za nikakršno utvaro, ki naj bi nas zazibala v pijano zaspanost, ne, gre bolj za gledanje istega sveta na drugačen način. Na edini pravi način, pravzaprav: gledati pot na vrh z vrha.

Ker drugače ni bilo mogoče, sva z vikarjem v Idriji takoj po velikonočni vigiliji vstalega Jezusa iz groba nesla na ulice naše župnije, v temo, v samoto, ki jo je k nam zanesla epidemija, v to pretresljivo stisko, v tako zelo velikosobotno tišino. Kar v avto sva se strpala, jaz in ravnokar Vstali Gospod, in šla kakor po prašnih stezah Jeruzalema naproti učencem, zaprtim za zapahnjenimi vrati.

Celo pot so mi tekle solze po licih, pa ne samo meni, ki sem z monštranco v roki zarisoval Gospodov križ nad ulicami, nenavadni obisk je pognal ljudi na okna in balkone, najina pot je bila tudi še pozno v noč posuta s svetilkami, ki so ožarjale temine, z ganjenimi obrazi so družine, od majhnih do velikih, prihajale na rob ceste in naju pozdravljale z nekakšnim nezemeljskim nasmehom, mahale, vzklikale, nekateri so pokleknili na mrzel pločnik in na asfaltu je pognal cvet, nekateri so celo jokali od čudeža, povsem resničnega čudeža, ki se je tisto noč godil na idrijskem, pa čeprav je trajal le za kratko. Gospod je res vstal in se samo za par sekund prikazal v temi, pretrgal tišino strahu, ki je visela nad strehami, in na oknih prižgal svečo, ki ni več ugasnila. Nikoli več.

Kar so videli ob poti čakajoči, sem videl jaz v njih, svit luči sredi noči, pa čeprav je bilo do jutra še daleč. Ganjenost, ki sem jo doživljal hkrati s tolikimi, mi je odkrila čisto nov svet sredi tega, za katerega sem mislil, da ga poznam. Ali bolje, nov pogled na ta svet. Od kod solze? Zaradi fatamorgane? Ne, zaradi resničnosti, ki je ni videti, pa obstaja. To je upanje. Razumeti, da se v tem negibnem neskončju morja premikamo, čeprav se zdi, kot da se ne, da se nekaj dogaja, nekaj rase, da smo na poti, ki nekam pripelje, čeprav cilja ne vidimo in ga ne poznamo. In da je za vetrovi, ki premikajo barko, kapitan, ki ve za južni otok, in se vsake toliko pokaže na palubi kot lisa iz megle.

Zaradi tistega večera vem zanj tudi jaz. Povem vam: južni otok je!

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, maj 2020)