Trdna točka življenja

Kakor gobe po dežju vznikajo v negotovih časih razne teorije zarote in svarila, zemlja je za takšne ideje danes zelo plodna in nisem prepričan, če so res namenjene temu, da bi nas obvarovale hudega in nas prepričale v resnico. Celo nasprotno, mislim, da so takšnile hudi časi dobra priložnost za vse »tatove in roparje«, ker ljudje, ko nas je strah in ko ne vemo, kaj bi, tako radi pritečemo kot ovce k pastirju, tudi če v stajo »spleza od drugod« (Jn 10,1). In danes je res veliko možnosti za strah. In veliko možnosti za napako, ker je veliko »odrešenikov«, vedno več je »vrat«, skozi katera naj bi se rešili (Jn 10,9). Katera so prava? Kateri je pravi pastir?

Najti razliko

Jasno je treba razumeti razliko, pravi Jezus, samo eden je pastir, drugi so tatovi in roparji. Tat »krade, kolje in uničuje,« pastir pa prihaja, da »bi imeli življenje.« (Jn 10,10) Pomembno je, kaj ima kdo za bregom, pardon, za vrati, ljubezen ali korist, kajti tako naj bi zlahka ugotovili, komu v življenju slediti in koga se ogibati. V realnosti, vemo, ne gre tako zlahka, kdo k nam prihaja z dobrimi in kdo s slabimi nameni ni lahko ugotoviti, ker je danes vse relativno, ker je vse mogoče, nobene temeljne resnice ni, nobene trdne točke. Pa si jo je treba postaviti, neko trdno točko, v katero ne bomo dvomili nikoli. To pomeni slediti pastirju, verovati, če želite, držati se nečesa resničnega z vso močjo, kdaj tudi s trmo.

Veliko in dobro je treba premišljevati, da bi ga odkrili, tistega pravega, treba je biti kritičen, kajti prevečkrat slabi in dobri ljudje na zunaj zgledajo povsem enako, še več, slabo imamo kdaj celo raje od dobrega, kar je čudno, a razumljivo. Sami pri sebi natančno vemo, čutimo, komu je treba slediti, samo »mir v hiši« in varnost, želja po čim manjšem naporu in čim večjem udobju so nam napoti, za te stvari smo – podkupljeni s sladkorčki – pripravljeni verjeti tudi lažem, če je treba. Vendar to niso vrata v življenje.

Spoznamo ga po ljubezni

Po ljubezni, tako ovce poznajo pastirjev glas (Jn 10,4), to je njihova trdna točka, in ljubezni ni težko ločiti od njenih ponaredkov. Ljubezen daje in ne jemlje, povejmo drugače, ljubezen noče nobene koristi. In pastir pride skozi vrata, ničesar ne skriva, pristen je, če je zahteven, je zahteven v tem, česar se drži tudi sam, on gre pred svojimi ovcami, prvi je v dobrem in slabem. S svojimi je strog ali nežen, odvisno od tega, kaj takrat potrebujejo, ne dela na všečnosti, ne ravna se po željah. In nikogar ne straši. Z ničimer, ker ne želi imeti moči nad njimi. Je pa res, da jasno pove, kakšne so posledice določenih dejanj. To pa, ker je to treba dati vedeti, tako se pride v »življenje«, napit z nežnostjo in resnico. Tako pastir svoje ovce vodi ven, nikamor jih ne zapira, ampak jih pelje v svobodo.

Kje pa sem jaz?

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto A)