Besede za srce

» Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu .« (Lk 2,19) Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to lepo božično dogajanje, angele, obiskujoče pastirje, poklon modrih, čudežne dogodke v temni noči, vse te lepe stvari torej, ki so dokazovale, da je to, da se je Bog naselil med nami, resnica in ne neka pobožna pravljica. Od svoje maternice je poslušala bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje odkrivati utripanje Boga v njenem življenju. Zato je pomembno ohraniti ta spomin, ker bodo seveda nastopili tudi časi, ko bo Boga-med-nami težko videti, ko ga pred herodi in ostalimi podobnimi preganjalci lepega in dobrega ne bo moč čutiti. Ko bomo celo resno podvomili vanj in v njegovo prisotnost.  Kako torej ohraniti Boga-med-nami v svoji zavesti vse čase svojega življenja?  Na dan novega leta nam Božja beseda ponudi čisto konkreten odgovor, ko veliko govori o blagoslovu . »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recíte jim: Go...

Govorili smo že, da Bog danes na svet prihaja čisto drugače, kot si ga predstavljamo, ne kot posladkana figura v jaslicah, ne kot Božiček s polnim košem daril, temveč zahtevno, vznemirljivo, izzivalno, prav kakor tedaj, z odprtimi vprašanji našega življenja in naše družbe, tako zato tako močno izzivalnimi, da bi nas ta silila k odgovoru in odzivu. Ker gre za to pri njih, kakor pri Mariji, ali bi postala Mati Božjemu Učlovečenju, namreč za vprašanja, preko katerih želi Bog priti na svet: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31)  Odrešenik prihaja na svet preko našega odgovora, natanko tako.  Strah ob tem ni nič kaj nenavadnega, normalen je. Tudi Marija »se je pri teh besedah prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.« (Lk 1,29) Gre za napor , gre za spremembo, gre za tveganje, zato nas zahtevne stvari plašijo, ob njih se počutimo nezadostne, nemočne. Zato se ob njih velikokrat podamo v beg. Vse stvari, ki jih posebno radi počnemo v adven...

Na enem od sprehodov po mestu sem ta teden srečal dekle, ki sem ji bil nedolgo tega še katehet, recimo ji Marija . Čeprav se me otroci, ko jih srečam kje drugje kot v cerkvi, pred svojimi vrstniki vidno sramujejo, ponavadi vseeno odzdravijo mojemu pozdravu, tokrat pa ni bilo tako. Marija je ob tem, ko sem jo pozdravil in ji pomahal, šla mimo, kot da me ni. Pa to ni bil kljubovalen, temveč povsem odsoten mimohod, kot da me dejansko sploh ni videla.  Otopelost  Takih otopelih pogledov nimajo samo mladi, vedno več jih je tudi med odraslimi, morda jih bo še več in več. Zdi se mi, da bi znali biti reakcija na množenje problemov v našem svetu. Teh pač ne manjka in o vedno večih poslušamo, vsak dan znova, več in obširneje kakor o dobrih stvareh. Kakor da bi kdo hotel , da ljudje, ošibeli pod tolikimi težavami, namesto da bi se z njimi spopadli, preprosto kapituliramo. In zbežimo v neko drugo, prijetnejšo, a tudi bolj kratkoročno realnost.  Otopeli pogled je znamenje, da se je to...