Kako se bo to zgodilo?


Govorili smo že, da Bog danes na svet prihaja čisto drugače, kot si ga predstavljamo, ne kot posladkana figura v jaslicah, ne kot Božiček s polnim košem daril, temveč zahtevno, vznemirljivo, izzivalno, prav kakor tedaj, z odprtimi vprašanji našega življenja in naše družbe, tako zato tako močno izzivalnimi, da bi nas ta silila k odgovoru in odzivu. Ker gre za to pri njih, kakor pri Mariji, ali bi postala Mati Božjemu Učlovečenju, namreč za vprašanja, preko katerih želi Bog priti na svet: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31) 

Odrešenik prihaja na svet preko našega odgovora, natanko tako. 

Strah ob tem ni nič kaj nenavadnega, normalen je. Tudi Marija »se je pri teh besedah prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.« (Lk 1,29) Gre za napor, gre za spremembo, gre za tveganje, zato nas zahtevne stvari plašijo, ob njih se počutimo nezadostne, nemočne. Zato se ob njih velikokrat podamo v beg. Vse stvari, ki jih posebno radi počnemo v adventu, t.i. veselem decembru, lučke, pijančevanje, neskončne zabave, draga darila so jasen dokaz o tem, da svoj svet nameravamo rešiti s kulturo ignoriranja, torej tako, da se zahtevnih vprašanj preprosto ne lotevamo. Da jih preslišimo. Ignoriramo. Se zamotimo. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja. 

Marija pa ob strašljivem vprašanju zato nadaljuje z notranjo debato: »Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34) Razumemo njen odziv na vznemirljivost vprašanj? Čeprav imamo vsi doma adventne vence, ne dojamemo dovolj, kako zelo potrebna je za ta naš čudni čas, za naše zblojeno in prestrašeno srce tišina molitve in premišljevanja. V njej bomo preko zbeganosti in zmede našli prave, preudarne odgovore na izzive našega življenja. Saj se Boga spravi na svet predvsem tako, da se ga začne poslušati. In tako počasi oblikovati v sebi. 

Opazujmo prvo, Marijo, ki je spravila Boga na svet v tihoti Nazareta, Marijo, veliko poslušalko Boga, ki ji je povedal, da se On učloveči s privolitvijo, da bom nekaj počel drugače kot doslej. Da bom poiskal svoje napake in odvisnosti in vanja pustil Boga in njegovo ljubezen.

(misel na praznik Brezmadežne, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več