Besede za srce

Ob srečanju z enim od ljubljanskih župnikov je beseda nanesla na skoraj čudežni porast števila katehumenov v njegovi župniji. Lani jih je bilo 40, letos jih bo verjetno 80. Od kod tak fenomen? Takole je rekel, da je stanje v Ljubljani na duhovnem nivoju preprosto že tako nevzdržno, da ljudje s tako praznino smisla v sebi preprosto ne morejo več živeti, da hlepijo po razlogih in odgovorih, da brskajo in se trudijo, da bi v tem našem izpraznjenem prostoru prišli do nečesa trdnega, da bi v svetu mrtvega našli živo. »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere.« (Mt 13,45)  Zakaj je v naši izpraznjeni družbi, kjer ni ničesar globokega, ničesar vrednega, ničesar svetega, tako veliko takih »trgovcev«, ni težko razumeti. Vendar je treba podčrtati dejstvo, da so ti ljudje morali opraviti nek zelo pomemben proces, da so prišli do takih spoznanj, morali so samemu sebi priznati, da rešitve, ki jih na krizo smisla ponuja sodobni svet, niso ustrezne, da jih ne zadovoljijo.  ...

Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige . Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30).  Iskati zaklade  Kaj namreč pomeni drugega, da je » nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi « (Mt 13,44), da je » nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere « (Mt 13,45) in da je » nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč « (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem sv...

Oni dan sem končno imel dovolj časa, da sem spet pospravil polico s knjigami, toliko jih je pač že v moji sobi, da sem moral nekatere na policah postaviti v dve vrsti. Pospravljanja sicer ne maram, knjige pa vseeno rad pospravim, saj ob tem vsakič še malce polistam po njih, kot bi pil čaj z dobro prijateljico mi je tedaj, lepo in nerodno hkrati. Lepo, ker jo spet vidiš, nerodno, ker bi jo moral večkrat. In rad imam, da mi je nerodno pred njimi, da mi je še enkrat žal, da jih še nisem prebral. In takih je veliko na mojih policah. Pa ne gre za to, da bi bil odvisnik od kupovanja knjig, kot so nekateri pač odvisni od kupovanja čevljev ali nepotrebnih gospodinjskih pripomočkov, ne, veliko knjig imam zato, ker se ob njih dobro počutim, predvsem pa zato, da ne pozabim brati . Ker se to zlahka zgodi.  Ko se namreč zvečer privlečem v sobo, tako kot večina ljudi, ukleščenih v delavni vsakdan, utrujen od dneva, ki sem ga živel med pisarno, kuhinjo, učilnico in cerkvijo, se tako zlahka predam...