Svetloba med listi

Oni dan sem končno imel dovolj časa, da sem spet pospravil polico s knjigami, toliko jih je pač že v moji sobi, da sem moral nekatere na policah postaviti v dve vrsti. Pospravljanja sicer ne maram, knjige pa vseeno rad pospravim, saj ob tem vsakič še malce polistam po njih, kot bi pil čaj z dobro prijateljico mi je tedaj, lepo in nerodno hkrati. Lepo, ker jo spet vidiš, nerodno, ker bi jo moral večkrat. In rad imam, da mi je nerodno pred njimi, da mi je še enkrat žal, da jih še nisem prebral. In takih je veliko na mojih policah. Pa ne gre za to, da bi bil odvisnik od kupovanja knjig, kot so nekateri pač odvisni od kupovanja čevljev ali nepotrebnih gospodinjskih pripomočkov, ne, veliko knjig imam zato, ker se ob njih dobro počutim, predvsem pa zato, da ne pozabim brati. Ker se to zlahka zgodi. 

Ko se namreč zvečer privlečem v sobo, tako kot večina ljudi, ukleščenih v delavni vsakdan, utrujen od dneva, ki sem ga živel med pisarno, kuhinjo, učilnico in cerkvijo, se tako zlahka predam skušnjavi, da bi se na kavču samo nastavil modri svetlobi. Čeprav vedno znova ugotovim, da spet ni ničesar, kar bi mi bilo toliko všeč, da bi si to z veseljem ali vsaj zanimanjem pogledal, čeprav vedno znova ugotovim, da me mnoge stvari na svetleči škatli tudi potrejo in vznemirijo, da me prestrašijo in zadušijo trezne misli, ne zaprem hrumečega ekrana, ne, nastavljam se mu, kot bi šlo za poletno sonce, da me družba opazi kot prijetno zagorelega, beri: da bom na tekočem s tem, kar misli in kar živi svet okoli mene. In tako tudi živim življenje sveta, prestrašeni človek, ki se odziva in obnaša po pričakovanjih tistih, ki upravljajo z njim. 

In če menite, da sami zagotovo ne spadate med prestrašene izpolnjevalce ukazov, ste takšni verjetno tudi vi. Družbeno mišljenje je globoko vtisnjeno v nas, tako zelo, da nam je postalo domače, da se nam zdi, da je naše. Pa ni. In do tega spoznanja je zelo težko priti. Prav zato imam veliko omaro knjig, prav zato tako veliko vzbujevalcev slabe vesti, da ne bi pozabil brati: da bi vedel, kam po zatočišče in pomoč, kadar je glava prepolna, kadar je srce preplašeno, kadar je korak zmeden, kadar je misel izgubljena. Kajti ko berem, spet začnem razmišljati, jaz začnem razmišljati in nihče drug namesto mene, kot se to dogaja sicer. In sem potem spet začrtati smer, in ponavadi je to proti toku, proti točno tistemu, kar si mislim, da je moje, pa je nekoga drugega. 

In tule pridemo pred zaskrbljujoč podatek. Raziskava iz leta 2019 pove, da vsak dan knjige bere le 9 odstotkov Slovenk in Slovencev, kar 49 odstotkov pa je takšnih, ki v letu niso prebrali niti ene same knjige. Niti ene. Ki se niso niti enkrat začeli spraševati, ki sploh niso začeli razmišljati, ki so se samo prepustili toku, naj jih pelje, kamorkoli hoče, ne meneč se za cilj. Kajti o tem govorimo, ko govorimo o knjigah – o tem, kdo smo in kam gremo. In to res nista nepomembni vprašanji, ne za nas ne za ljudi, s katerimi živimo, ne za družbo, ki jo oblikujemo. Morda jo bo ena sama prebrana knjiga rešila. »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« (T. Pavček)

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, februar 2022)