Besede za srce

Spet smo se imeli fajn ... Na Vojskem z birmanci ... polni blata in polni veselja, polni misli in polni utripa, predvsem pa polni mladosti in razposajenega življenja. Pa četudi je bila kakšna kapljica vmes, z neba in iz oči. ... in z otroki na oratoriju, seveda. Brez komentarja. Vsak ve, kako je, če imaš srca otrok na rokah. In pojejo tudi, ko so v tišini. Da ne omenjam Mirabilandie z animatorji ... same lepe reči, ena lepša od druge. In kako bi vse to zamenjal z računalnikom?

Namesto meča je vsak od njih v rokah držal storž, ki ga je po poti navzgor počasi lupil - in z njim odstranjeval reči, ki se jih vidi le navzven. Da bi prišel do svoje prave podobe, do središča svojega srca. Do tega, kar resnično je. Kajti to mora delati vitez celo življenje. V tem je njegova plemenitost. V tem je tudi edina rešitev za vse, ki se trudijo biti mladi. Kajti mladost že zdavnaj ni več samo sproščen čas, ko imaš ideale, idejo o spreminjanju sveta in trdne vrednote, za katere se boriš z vso močjo, globoko zakoreninjene v svojih prepričanjih in dejanjih. Zanje je treba izvleči meč in si jih osvojiti. Ponosen sem na tistih 19 mladih, ki si je sinoči UPALO iti po poti križa, ki te razgali do obisti. Ki te ne more pustiti ravnodušnega, če ga vzameš zares. Ki te lahko popolnoma prevzame ali popolnoma odbije. Tvegana avantura je to, za kogarkoli od nas. In če si pred Kraljico upajo postati in jo prositi za toliko in toliko svojih idealov in za toliko tistih mladih, ki jih nimajo, ...

Mama je izgubila svojega sina v nesreči. Mesec dni je tega. Ona pa še vedno v črni noči in tišini. Izustim nekaj stavkov, rad bi pomagal. Rečem par resničnih stvari ... a kot vedno, resnica boli. Reče mi: "Ne govorite več ... tega." V moji naravi je, da se za vsako napako (preveč) sekiram. To je bila napaka. Gotovo. Vsa opravičila ne zaležejo več. Čeprav mi je oprostila, to se je videlo, so me zaskelele svoje lastne besede. Prišla je po tišino. Tišino, najplemenitejšo spremljevalko človekove bolečine. So bolezni, ki jih pozdravi samo tišina. So resnice, ki jih zbudi samo tišina. In te resnice so žive. Morda se bom nekoč naučil, da je tema dana človeku tudi zato, da bi se naučil biti tiho. Kajti plemenito je reči pravo besedo ob pravem času, a še plemeniteje je molčati ob pravem času.

... sem bil, tam, kamor težko seže celo mobilni signal, kaj šele internet. Nekje tam zgoraj, kjer se človek odpočije, pa čeprav se mora v skrbeh preganjati za 20 neugnanimi birmanci, ki imajo čisto srce, a uporne misli. Nekje tam zgoraj so tudi oni postali občutljivi za druge. Nekje tam zgoraj so dvignili obraze od tipkovnic in ekranov takih in podobnih vrst. In so se imeli lepo. Tako lepo, da bi še ostali. In jaz sem se navezal nanje. Skupaj smo hodili, najprej naveličano, potem navdušeno, skupaj smo peli, ogromno in lepo smo peli, skupaj smo jedli, dobro in okusno jedli, skupaj smo igrali nogomet, s puncami vred seveda, skupaj smo prali moj prašni Peugeot, skupaj stiskali pesti za Nemce in Špance, skupaj smo se frizirali (le kako bi sicer na mojo glavo zašla irokeza?) ... in še in še. Skupaj smo živeli. In to mi daje zadoščenje in veselje, da je v njih nekaj neskončno lepega in dobrega. Kot popotnica za tiste dni, ko bodo težki in trmasti. Ali pa, ko bom jaz tak.

Verjetno še nikoli prej nisem občutil tako pristnega veselja in dobrega vzdušja kot danes. V Novi Gorici! Fenomen! In to vse samo zaradi ene vožnje s kolesom. No, tja in nazaj. Seveda, ni kolo tisto, ki mi je prineslo veselje ... Ampak moja dva goriška prijatelja! Ja, zdaj že lahko rečem "prijatelja". Med betonskimi bloki je danes vzbrstela bilka. Močna, pogumna bilka. Daje poguma, da se prijatelja najde tudi tam, kjer misliš, da ga ni. Torej teoretično: če misliš, da si v puščavi zagotovo sam, se motiš. Poglej pod kamen. Ali pod zrno peska. (S tem ne pravim, da je Nova Gorica puščava, ma danes sem preprosto preveč evforičen ... :)) Tam je in je s teboj! Kamor greš. "In Beseda je postala ČLOVEK in se naselila med nami. Videli smo ..." Le da je k meni prišla s kolesom ... KAM gremo danes? Kaj pa ... če gremo zalivat puščavo?

In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. (Jn 5,38-40) Kdo je koga poslal? V vetrnem zavetju teh radostnih občutij, ko ti ledenomrzla burja mrši lase in hladi ušesa, je prišel po pomoč. S Kosova, pravi, da je. In da išče pokojnino. Oh, na, spet nekdo, ki bi me rad naplahtal, pomislim. Začnem pogovor. Od kod, kaj je z njim. Kako je doma. In se razumeva, čeprav govoriva vsak svoj jezik. Po tem, kako se pokriža, ugotoviva, da je pravoslavni kristjan. Tudi po tem, da mi zaželi, da bi si našel dobro ženo in družino. Tiho prigovarjanje srca mi le odpre denarnico. In ga sprašujem, za kaj bo to porabil. Za pot domov. Nejeverno mu rečem, naj me pogleda v oči in mi to pove. Ne vem, ali iz sramote ali iz žalosti, ker mu v "Božji hiši" (kakor nas sam imenuje) ne verjamemo. "Vso srečo...

Mogoče naslov koga spominja na tistega z Johnom Malkovichem . Ne, nisem tako premeten, da bi zdaj resničnost poskušal vzporejati s kakim filmskim likom. No, mogoče bi še šlo, če bi film sploh videl. Tako pa ... ostajam samo pri naslovu. In kaj je moralo biti tako čudnega in neverjetnega, da je ta neznani Poljak zašel med vrstice mojega tipkanja? Nič tako neverjetnega, če drži naslov tega bloga ... Naj se predstavim, sem Adam W. Gorycki Zdaj je že dva dni nazaj ... Toda v torek po maši, ki sem jo tako zelo močno občutil (mimogrede, praznovali smo sv. Stanislava, zavetnika mladine ;) ) se pred vrati zakristije pokaže nek mladenič, ki sprašuje po monsinjorju. "Jaz nisem monsinjor, lahko ga grem pa iskat." V polomljeni angleščini, seveda. Še par izmenjav besed in že mi je jasno, da je iz Kielc na Poljskem in da na avtoštop in peš potuje v Padovo: "K mojemu prijatelju, sv. Antonu." In seveda. Nima kje ostati, zato je prišel k nam. Msgr. jasno: tu ne more ostati. Razen če...

Morda me je včeraj malo streslo, da nihče ni prišel k študentski skupini. Bolj bo treba migati ... vstopiti v življenja ljudi. Pravzaprav sem danes premišljeval, zakaj se je sploh treba truditi za vse te skupine. Zakaj vabiti, spodbujati ... Ni ta beseda odkritje Amerike, a zame je dragocena za delo naprej: treba je spominjati, da mora človek poskrbeti za svoje srce. Treba mu je dati možnost. Treba mu je postati nekdo, ki se zanima, kako je z njim. Treba mu je nekoga, ki ga ima rad ... Pa ni to samo služba kaplana. Poglej sočloveka. Ko ga vidiš, te spomni, da ga potrebuješ in on tebe. Ko daš košček srca, pa pridobiš še en dan. Drugače bi lahko vsakdo imel svoj svet. Samo zase. Kako dolgočasno ...