19 vitezov in Kraljica

Namesto meča je vsak od njih v rokah držal storž, ki ga je po poti navzgor počasi lupil - in z njim odstranjeval reči, ki se jih vidi le navzven. Da bi prišel do svoje prave podobe, do središča svojega srca. Do tega, kar resnično je. Kajti to mora delati vitez celo življenje. V tem je njegova plemenitost.

V tem je tudi edina rešitev za vse, ki se trudijo biti mladi. Kajti mladost že zdavnaj ni več samo sproščen čas, ko imaš ideale, idejo o spreminjanju sveta in trdne vrednote, za katere se boriš z vso močjo, globoko zakoreninjene v svojih prepričanjih in dejanjih. Zanje je treba izvleči meč in si jih osvojiti.

Ponosen sem na tistih 19 mladih, ki si je sinoči UPALO iti po poti križa, ki te razgali do obisti. Ki te ne more pustiti ravnodušnega, če ga vzameš zares. Ki te lahko popolnoma prevzame ali popolnoma odbije. Tvegana avantura je to, za kogarkoli od nas. In če si pred Kraljico upajo postati in jo prositi za toliko in toliko svojih idealov in za toliko tistih mladih, ki jih nimajo, potem je to res pogumno in plemenito. Pogumno zanje, plemenito za druge.

In vendarle so še zvezde na goriškem nebu. Če se malce dvigneš, v tišino borovcev, če utihneš in pogledaš v pravo smer, navzgor, potem zagledaš bleščeče luči na nebu, pod njimi pa peščico mladosti, ki si utira pot proti njim in temu svetu prižiga baklo in jo nosi na čelu kolone. Ne proč od mesta, marveč na njegov svetilnik. Da "sveti vsem, ki so v hiši." (Mt 5,15)

In vendarle so še zvezde nad Novo Gorico. ;)