Pstwb z Driežnce

Ko sem bil nazadnje tam, sem se jih še bal ...

"Ta grdih" seveda, stvorov s človeškim telesom in zverinsko nasmehnjenim obrazom, ki mu je dodatno grozo vzbujala razmršena oprava in velik, iz ust viseč jezik ter "hlača", nogavica, polna pepela, s katero je mahedral okoli sebe in strašil otroke. Utelešenje groze.

Ob njih so bili "ta lepi" le majhna tolažba, saj njihovih "lepih" obrazov med pisanimi trakovi, "čuškami" zlepa nisi ugledal. Samo "ta stari" in "ta stara" sta skrivenčeno opozarjala, da je poleg vsega lepega tudi realnost, ki pride slejkoprej, in da lahko tudi ta realnost spada v sprevod "ta lepih", ki hodijo po hišah in želijo vse dobro. Da ne bi šlo samo za ples, je tu praktična izvedba dobrote in ustrežljivosti, "rezijan" ali "cgajnar", ki obrusi nože in prinese ogenj v hišo. S svojo osebno toploto, seveda.

Vse je tako staro in vse tako novo, še zdaj. Še zmeraj isti sprevod, še vedno iste maske, ker "more use bit čimbolj staro", kot reče Škrobov Pepi; le mladeniči, ki se skrivajo pod tem vsakoletnim pustnim "obredom", se menjavajo. Ljudje rasejo, a v Drežnici je na pustno soboto vse vedno tako, kot mora biti: noro, zabavno, groteskno, predvsem pa domače, pristno in toplo. Kot bi se stiskal pri starem ognjišču in si govoril, da bi bil tam za vedno ...

Vse je tako, kot mora biti. Vse na pravem mestu. Ker je čas za norčije in čas resnosti. Tu ni lahko živeti. Za lepoto Krnovih sten je treba požreti marsikatero težko. Enajst let bo že od potresa, ki se mu vsako leto pridruži vsaj kakšen manjši, ne nujno zemeljski potres. Treba je duše, da si vreden teh lepot, in treba je pravega duha, da imaš pogum zanje. Da si ob vseh "ta grdih", ki tistega dne letijo po vaških ulicah, ne premisliš, da bi naprej oral to težko ledino pod lepotcem Krnom. Treba je veliko upanja, da spoznaš, da v hišo nikdar ne vstopijo "ta grdi", ampak vedno samo "ta lepi". Da v hišo, sezidano iz trdote in napora, tehtanja in vztrajanja, te lepote vendarle prinašajo blagoslov. Ker imajo dobre roke in veliko srce. Kot moja stara mama, utelešenje miline in dobrote, ki je tam pustila svoj kruh in svoje srce ... Kot toplo, skoraj že pomladansko sonce, ki je tiste sobote sijalo na nas in nas grelo.

Ampak potem se zasliši piskanje Mežnarjevega Pepota in spet si tam, sredi lesenih mask in sredi veseljačenja. Ne samo veseljačenja, tudi veselja, da ima mladost še kaj povedati temu staremu svetu. Da teče za otroki in jih praši, da uganja norčije, ne zato, da bi pozabili na vsakdanja bremena, ampak da bi vedeli, kako jih nositi. Če namreč na pustno soboto pogledaš v koš drežniškega "ta starga", potem boš vedel, da se splača nositi tudi bremena.

Vsaj do takrat, ko se kot nad Drežnico spet spusti večer in ko je treba spet oditi v dolino, od ognjišča v zimski mraz. Povedat drugim, da je ognjišče, in kje je. V Drežnici gotovo. Zavijte kdaj gor. Po lepoto. Po bližino.