Preskoči na glavno vsebino

Pstwb z Driežnce

Ko sem bil nazadnje tam, sem se jih še bal ...

"Ta grdih" seveda, stvorov s človeškim telesom in zverinsko nasmehnjenim obrazom, ki mu je dodatno grozo vzbujala razmršena oprava in velik, iz ust viseč jezik ter "hlača", nogavica, polna pepela, s katero je mahedral okoli sebe in strašil otroke. Utelešenje groze.
Ob njih so bili "ta lepi" le majhna tolažba, saj njihovih "lepih" obrazov med pisanimi trakovi, "čuškami" zlepa nisi ugledal. Samo "ta stari" in "ta stara" sta skrivenčeno opozarjala, da je poleg vsega lepega tudi realnost, ki pride slejkoprej, in da lahko tudi ta realnost spada v sprevod "ta lepih", ki hodijo po hišah in želijo vse dobro. Da ne bi šlo samo za ples, je tu praktična izvedba dobrote in ustrežljivosti, "rezijan" ali "cgajnar", ki obrusi nože in prinese ogenj v hišo. S svojo osebno toploto, seveda.

Vse je tako staro in vse tako novo, še zdaj. Še zmeraj isti sprevod, še vedno iste maske, ker "more use bit čimbolj staro", kot reče Škrobov Pepi; le mladeniči, ki se skrivajo pod tem vsakoletnim pustnim "obredom", se menjavajo. Ljudje rasejo, a v Drežnici je na pustno soboto vse vedno tako, kot mora biti: noro, zabavno, groteskno, predvsem pa domače, pristno in toplo. Kot bi se stiskal pri starem ognjišču in si govoril, da bi bil tam za vedno ...

Vse je tako, kot mora biti. Vse na pravem mestu. Ker je čas za norčije in čas resnosti. Tu ni lahko živeti. Za lepoto Krnovih sten je treba požreti marsikatero težko. Enajst let bo že od potresa, ki se mu vsako leto pridruži vsaj kakšen manjši, ne nujno zemeljski potres. Treba je duše, da si vreden teh lepot, in treba je pravega duha, da imaš pogum zanje. Da si ob vseh "ta grdih", ki tistega dne letijo po vaških ulicah, ne premisliš, da bi naprej oral to težko ledino pod lepotcem Krnom. Treba je veliko upanja, da spoznaš, da v hišo nikdar ne vstopijo "ta grdi", ampak vedno samo "ta lepi". Da v hišo, sezidano iz trdote in napora, tehtanja in vztrajanja, te lepote vendarle prinašajo blagoslov. Ker imajo dobre roke in veliko srce. Kot moja stara mama, utelešenje miline in dobrote, ki je tam pustila svoj kruh in svoje srce ... Kot toplo, skoraj že pomladansko sonce, ki je tiste sobote sijalo na nas in nas grelo.

Ampak potem se zasliši piskanje Mežnarjevega Pepota in spet si tam, sredi lesenih mask in sredi veseljačenja. Ne samo veseljačenja, tudi veselja, da ima mladost še kaj povedati temu staremu svetu. Da teče za otroki in jih praši, da uganja norčije, ne zato, da bi pozabili na vsakdanja bremena, ampak da bi vedeli, kako jih nositi. Če namreč na pustno soboto pogledaš v koš drežniškega "ta starga", potem boš vedel, da se splača nositi tudi bremena.

Vsaj do takrat, ko se kot nad Drežnico spet spusti večer in ko je treba spet oditi v dolino, od ognjišča v zimski mraz. Povedat drugim, da je ognjišče, in kje je. V Drežnici gotovo. Zavijte kdaj gor. Po lepoto. Po bližino.
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša28. 2. 09, 19:08

    Res je, tam je lepo. Prisrčno lepo ... kakor v raju. Planinskem raju.

    Ali ni tam blizu, s pogledom na Sočo, tudi ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)1. 3. 09, 10:25

    Ko so me neke poljakinje, ki sem jih peljal do Razdrtega, da so potem štopale dalje do Divače, da bi si ogledale Škocjanske jame vprašale, kateri del Slovenije mi je najbolj všeč, sem rekel - Soška dolina.

    Kri pač ni voda, niti pri Markotu ne, zato je v delu srca vedno shranjenih nekaj lepot iz tiste doline, ki te prisilijo, da se vračaš gor.

    V Drežnici je lepo, vsekakor. Če bi pa življenje gori ne bilo težko, bi ne imelo take lepote, bi ljudje ne bili taki.

    Na Mostu na Soči znajo recimo ljudje stopiti skupaj in narediti nekaj za skupnost, brez iskanja lastne koristi, ampak skupne. Na Vipavskem in Goriškem tega žal nisem videl - najbrž tudi revščina tu ni bila taka kot tam gori.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več