Dotik

Gobavec, skladišče žalosti. Nihče te ne mara, vsi se te izogibajo, vsem si odveč. Razpadanje, znotraj in zunaj. Prepovedano se ga je dotikati. Zaradi zdravja. Razumljivo. Tudi zanj. Kdo bi tvegal bolezen, kdo bi tvegal izobčenost, nečistost?

Nekdo vendarle bi. Samo dotik je dovolj in je že ozdravljen, očiščen. Samo dotik. Morda niti ne zaradi dotika samega, ampak ker je bil nekdo zanj pripravljen tvegati svoje življenje, čast, zdravje ... Ker je ta dotik povedal, da mu je za človeka več kot za tisoče človeških postav. Prepričan sem, da gobavca ni toliko ozdravil tistile dotik, ampak ljubezen, s katero je bil kiparjen ta dotik. Korak, ki je premagal toliko ovir, ki si jih je postavil gobavec sam, češ: »Nihče me ne mara,« in tistih, ki so jih do njega postavili vsi, ki so izvedeli za njegovo smrtonosno bolezen.

»Hočem se te dotakniti, bodi očiščen.« Hočem te imeti rad.

Kdaj smo se zadnjič odločili za ljubezen? Le tisti ima rad, ki se odloči, da bo imel rad. Drugače ne gre. Na tem stojijo vsa naša očetovstva in materinstva, sinovstva, sosedski odnosi, vse, čemur rečemo odnosi. Trezno in razumsko, iskreno oko bo vedno našlo razloge proti. Odločitev za ljubezen pa je – pritrditi jim in se kljub temu odločiti za.

Pravzaprav ne gre samo za odnose. Gre tudi za resnico, posebej resnico o nas samih. Tudi njo moramo sprejeti z ljubeznijo. Včasih je dotik svoje notranjosti, s katerim bi povedali, da se želimo sprejeti takšne, kakršni smo, težji tudi od dotika gobavca. Morda zato, ker smo tudi v sebi na nek način gobavi, razmršenih las in strgane obleke. Vsak pozna tisti čudni predel svoje notranjosti. Morda je zato prav danes čas, da se poskušamo dotakniti tega gobavega v sebi. Naj nas ne bo strah: ko se ga bomo dotaknili, se bomo sposobni dotakniti tudi česarkoli gobavega v našem okolju. Imam prav?

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)16. 2. 09, 15:48

    Zame imaš prav, ker se mi je podobno podilo po glavi ob razmišljanju o evangeljskih besedah. Posebej ta drugi vidik...

    Pri prvem vidiku pa bi rekel to, da znamo ljudje veliko govoriti, pri dejanjih pa odpovemo. Toda, ali nam ni Boga dal rok prav zato, da svoje dobre namene udejanjimo? Če pa nas žene resnična ljubezen, potem pri tem ne 'šparamo', ne izbiramo na veliko! Preden primerjamo druge s seboj, kot je to storil farizej v templju s cestninarjem, se ozrimo na svoje klavrno in gnilo stanje, na svojo gobavost! Ko bomo to storili, bomo šele lahko začutili tisti ljubezenski dotik od zgoraj, potem pa ga na široko oznanjali naokrog - brez strahu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik17. 2. 09, 19:56

    V sedanjem času mi vsi postajamo gobavi. Zaradi odnosov, ki jih ni več? Vsak izmed nas išče odnos, vendar ostaja sam individualist. Ne vemo pa, da je NEKDO, ki nas ima rad ter nam odpušča.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša18. 2. 09, 18:47

    Imaš prav!

    Vsekakor so besede tega zapisa neskončno več vredne kot t.i. pastirska pisma. Ne bom polemiziral dalje.

    Rekel bi, da je naša družba prepolna gobavcev ... in tako postajamo družba navideznih čistunov, ki obtožujejo gobavce - v resnici pa smo vsi po malo in po dosti gobavi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več