Preskoči na glavno vsebino

Dotik

Gobavec, skladišče žalosti. Nihče te ne mara, vsi se te izogibajo, vsem si odveč. Razpadanje, znotraj in zunaj. Prepovedano se ga je dotikati. Zaradi zdravja. Razumljivo. Tudi zanj. Kdo bi tvegal bolezen, kdo bi tvegal izobčenost, nečistost?

Nekdo vendarle bi. Samo dotik je dovolj in je že ozdravljen, očiščen. Samo dotik. Morda niti ne zaradi dotika samega, ampak ker je bil nekdo zanj pripravljen tvegati svoje življenje, čast, zdravje ... Ker je ta dotik povedal, da mu je za človeka več kot za tisoče človeških postav. Prepričan sem, da gobavca ni toliko ozdravil tistile dotik, ampak ljubezen, s katero je bil kiparjen ta dotik. Korak, ki je premagal toliko ovir, ki si jih je postavil gobavec sam, češ: »Nihče me ne mara,« in tistih, ki so jih do njega postavili vsi, ki so izvedeli za njegovo smrtonosno bolezen.

»Hočem se te dotakniti, bodi očiščen.« Hočem te imeti rad.

Kdaj smo se zadnjič odločili za ljubezen? Le tisti ima rad, ki se odloči, da bo imel rad. Drugače ne gre. Na tem stojijo vsa naša očetovstva in materinstva, sinovstva, sosedski odnosi, vse, čemur rečemo odnosi. Trezno in razumsko, iskreno oko bo vedno našlo razloge proti. Odločitev za ljubezen pa je – pritrditi jim in se kljub temu odločiti za.

Pravzaprav ne gre samo za odnose. Gre tudi za resnico, posebej resnico o nas samih. Tudi njo moramo sprejeti z ljubeznijo. Včasih je dotik svoje notranjosti, s katerim bi povedali, da se želimo sprejeti takšne, kakršni smo, težji tudi od dotika gobavca. Morda zato, ker smo tudi v sebi na nek način gobavi, razmršenih las in strgane obleke. Vsak pozna tisti čudni predel svoje notranjosti. Morda je zato prav danes čas, da se poskušamo dotakniti tega gobavega v sebi. Naj nas ne bo strah: ko se ga bomo dotaknili, se bomo sposobni dotakniti tudi česarkoli gobavega v našem okolju. Imam prav?
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)16. 2. 09, 15:48

    Zame imaš prav, ker se mi je podobno podilo po glavi ob razmišljanju o evangeljskih besedah. Posebej ta drugi vidik...

    Pri prvem vidiku pa bi rekel to, da znamo ljudje veliko govoriti, pri dejanjih pa odpovemo. Toda, ali nam ni Boga dal rok prav zato, da svoje dobre namene udejanjimo? Če pa nas žene resnična ljubezen, potem pri tem ne 'šparamo', ne izbiramo na veliko! Preden primerjamo druge s seboj, kot je to storil farizej v templju s cestninarjem, se ozrimo na svoje klavrno in gnilo stanje, na svojo gobavost! Ko bomo to storili, bomo šele lahko začutili tisti ljubezenski dotik od zgoraj, potem pa ga na široko oznanjali naokrog - brez strahu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik17. 2. 09, 19:56

    V sedanjem času mi vsi postajamo gobavi. Zaradi odnosov, ki jih ni več? Vsak izmed nas išče odnos, vendar ostaja sam individualist. Ne vemo pa, da je NEKDO, ki nas ima rad ter nam odpušča.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša18. 2. 09, 18:47

    Imaš prav!

    Vsekakor so besede tega zapisa neskončno več vredne kot t.i. pastirska pisma. Ne bom polemiziral dalje.

    Rekel bi, da je naša družba prepolna gobavcev ... in tako postajamo družba navideznih čistunov, ki obtožujejo gobavce - v resnici pa smo vsi po malo in po dosti gobavi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več