Preskoči na glavno vsebino

Luknja v strehi

Ne piše, toda, ali si predstavljate, kaj je govoril Jezus tistega dne v nabito polni hiši? Je govoril težke stvari? Že mogoče. Verjetno tudi lepe stvari, da ga je bilo veselje poslušati. In marsikdo si je pri sebi rekel: »Govorí že, govorí, a kaj, ko je vse le prazna slama.«

Verjetno bi marsikdo tudi danes pripomnil kaj takega, obregnil bi se ob Jezusov nauk. Da, tudi nekdo od tistih, ki so se zbasali v majhno hišico, tik ob Jezusa. In mogoče mu ne gre zameriti. Gre za večno star in večno mlad razkorak: med tem, kaj govorimo, in tem, kako se naše besede povezujejo z resničnostjo. Torej na kratko: koliko so naše besede sploh resnične, ker so samo tiste resnične, ki v resnici izražajo, kar smo.

Živimo v svetu praznih, plehkih, ničvrednih besed. Zato se le težko še prepustimo, da bi nas kdo »farbal«. Tudi tisti, ki govori resnico.

A potem se lahko zgodi marsikaj. Zgodi se, da pride človek brez upanja, brez možnosti. »No, pa njemu povej te sladke besede, ki si nam jih govoril.« Hromi je prišel kot nalašč – da pred očmi farizejev razkrinka Jezusove besede: ali so puhlica ali resnica. »Odpuščeni so ti grehi« ali »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi«.
Nikoli niso videli še kaj takega. Nikoli še. Ker niso zmogli tega, kar je zmogel hromi: sprejeti Jezusove besede z vero, da to niso samo besede, ampak resnica. Verjeti, da je eno in drugo popolnoma isto, prepleteno, povezano. Isto, ne samo enako. Isto.

In čeprav je vse, kot mora biti, vse, kot bi si vsakdo želel, pride čudna rešitev, ki smo je sposobni samo ljudje: ni prav, kar je storil. Zakaj ne?! Ker takih ljudi ne maramo. Nikogar, ki govori resnico, ki dela, kar govori, ki dela resnično in dobro, ne mara naš svet. Zato je vsakdo od takih obsojen. Zaradi njega nastajajo luknje v strehi.

A veste kaj: če to komu pomaga, da najde upanje, mar nam to ne zadostuje?
Oznake:

Komentarji

  1. Klateževa klop22. 2. 09, 10:01

    Tokrat je blo pa dost zgodej;) Lepo nedeljo:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)22. 2. 09, 15:23

    Sam sem se osredotočil samo na hromega in njegove prijatelje, ki jih ni prav nič zanimalo, kaj drugi mislijo in govorijo, ampak so enostavno naredili po svoje in verjeli, da ima Jezus tisto, kar potrebujejo. Oni so uporabili vero, upanje in ljubezen, pa srčnost, iskrenost... veliko kreposti skratka, ker so se prepustili svojemu srcu. Po mojem danes prevečkrat delamo z razumom in premalo s srcem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več