Luknja v strehi

Ne piše, toda, ali si predstavljate, kaj je govoril Jezus tistega dne v nabito polni hiši? Je govoril težke stvari? Že mogoče. Verjetno tudi lepe stvari, da ga je bilo veselje poslušati. In marsikdo si je pri sebi rekel: »Govorí že, govorí, a kaj, ko je vse le prazna slama.«

Verjetno bi marsikdo tudi danes pripomnil kaj takega, obregnil bi se ob Jezusov nauk. Da, tudi nekdo od tistih, ki so se zbasali v majhno hišico, tik ob Jezusa. In mogoče mu ne gre zameriti. Gre za večno star in večno mlad razkorak: med tem, kaj govorimo, in tem, kako se naše besede povezujejo z resničnostjo. Torej na kratko: koliko so naše besede sploh resnične, ker so samo tiste resnične, ki v resnici izražajo, kar smo.

Živimo v svetu praznih, plehkih, ničvrednih besed. Zato se le težko še prepustimo, da bi nas kdo »farbal«. Tudi tisti, ki govori resnico.

A potem se lahko zgodi marsikaj. Zgodi se, da pride človek brez upanja, brez možnosti. »No, pa njemu povej te sladke besede, ki si nam jih govoril.« Hromi je prišel kot nalašč – da pred očmi farizejev razkrinka Jezusove besede: ali so puhlica ali resnica. »Odpuščeni so ti grehi« ali »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi«.
Nikoli niso videli še kaj takega. Nikoli še. Ker niso zmogli tega, kar je zmogel hromi: sprejeti Jezusove besede z vero, da to niso samo besede, ampak resnica. Verjeti, da je eno in drugo popolnoma isto, prepleteno, povezano. Isto, ne samo enako. Isto.

In čeprav je vse, kot mora biti, vse, kot bi si vsakdo želel, pride čudna rešitev, ki smo je sposobni samo ljudje: ni prav, kar je storil. Zakaj ne?! Ker takih ljudi ne maramo. Nikogar, ki govori resnico, ki dela, kar govori, ki dela resnično in dobro, ne mara naš svet. Zato je vsakdo od takih obsojen. Zaradi njega nastajajo luknje v strehi.

A veste kaj: če to komu pomaga, da najde upanje, mar nam to ne zadostuje?