Saga o bratski ljubezni

Dogajanje ob mejnih sporih je že tako dolgo, da si je vsakdo o njem lahko ustvaril svoje mnenje. Ob dogajanju zadnje čase pa se je morda še tako prepričana glava zmedla, omahljivci so postali goreči branilci, tisti s ščiti pa so si nabavili mitraljeze. Patrie so končno v uporabi in vse se zdi kot da smo se le postavili zase, pa se zdi tudi, da smo prekoračili mejo dobrega okusa. Ves nacionalizem, ki ga zganjamo okrog meje, se mi zdi upravičen, da bi branili "naše državne interese". Na drugi strani pa se mi oglaša pomislek, da smo začeli komunicirati kot Hrvati in ne drugače od njih. Z izsiljevanjem se danes ne da več daleč priti. Vsaj ne do tistega, česar bi radi ... to pa ni samo par pedi zemlje, ampak kultura, sožitje, razumevanje. Kar naj bi nekdo, ki sili oz. je že v EU samoumevno že živel.
O tem, kaj bi morali narediti, si je gotovo že vsak ustvaril svoje mnenje. Jaz samo dodajam svoje besede, ki niso nujno ne dobre ne uspešne. Mogoče so celo iluzorne, pa vendar. Na šolski proslavi v Dornberku je ravnateljica z lepimi, na trdnih tleh stoječimi besedami lepo rekla, da se naša kultura začenja v vsakdanjih odnosih in da je tam njeno žarišče. Da je temelj vsega spoštovanje: spoštovanje drugih, še pred tem pa spoštovanje sebe, svoje dediščine in svoje kulture. Če bomo spoštovali svojo kulturo in svojo identiteto, potem bodo tudi drugi spoštovali nas. Kako globoko in resnično.
Stvar je preprosta: ni se treba klečeplaziti, ni se treba histerično dreti. Če vemo, kaj smo, potem nam tega ne bo moč vzeti. Če pa ne vemo, potem sploh nismo to, za kar se imamo, in potemtakem to sploh ni (več) naše. Si ga niti ne zaslužimo. Pa naj gre za Piranski zaliv ali pa Poezije.
Narodna istovetnost ne more biti tisto repenčenje za tistih par sto metrov zemlje, kakor tudi ne zbiranje podpisov in podobno. Najprej je treba narediti tisto, pridobiti narodno istovetnost, pristno domoljubje, začenši v domačem okolju, v družini, s spoštovanjem svojih staršev. Obstaja nevarnost, da bo prezir in podobne stvari iz politike prešle na medčloveške odnose. Jaz nisem eden izmed tistih, ki ne mara Hrvatov, nasprotno, jih imam rad. Tudi v športu so mi všeč. Tudi Italijani. Če bi Nemci zganjali podobne stvari, kot jih mi, potem Čehi ne bi bili v EU. Kako bi radi rešili obmejni spor čez noč, če ga v skoraj dvajsetih letih še niso? Naj pridejo Hrvati v Nato, EU, kamorkoli že, ker meja s tem nima kaj dosti (več) opraviti. Smo pokazali jasna stališča, zdaj jih poznajo tudi drugi, zdaj pa dovolj. Na tak način se ne bomo zmenili nič.
OdgovoriIzbrišiNATU manjkajo vojaki za Irak in Afganistan, zato hočejo Hrvaško v NATO. Pa še dobro mornarico imajo. Samo poglejmo sestavo vojakov v zahodnih državah, sami potomci priseljencev. Belgijska vojska bo naslednje leto sprostila uvoz tujih vojakov iz vzhodnoevropskih držav. Veliki apetiti politikov in multinacionalk, ter na drugi strani pomanjkanje vojakov.
OdgovoriIzbrišiLepo nam je g. Paljk povedal na kulturnem večeru, kakšna je prihodnost. Večina otrok, so otroci priseljencev.
Samo poglejmo koliko petokolonašev imamo v Upravnih enotah in šolah, ter političnih strankah. Tukaj pa komunisti molčijo. Samo vprašaj v Novi Gorici kdo je obnavljal kamne (napis TITO) na Sabotinu, pa ti bo vse jasno.
Pri tem "sporu" vidim dve točki, ki jih javnost (morda namenoma) zamolči in sta pomembni:
OdgovoriIzbriši1. na državljane prelagajo delo in odgovornosti politikov (parlament je zakonodajalno in ne debatno telo) ter
2. nekdo v preteklosti - ko je bil za to bolj ugoden politični in družbeni čas - ni naredil domače naloge za urediti stvari z mejo.
Mislim, da je meja tam kjer je od osamosvojitve ... A se v skoraj dvajsetih letih res ni dalo nič narediti?
To drži, a je tudi res, da je bila ob osamosvojitvi sprejeta meja med republikami, ki vsekakor ni stalna in je ne moremo sprejeti, ta meja pa je taka, kakršna je zdaj. To je zavajanje javnosti. Ko pa že toliko hvalijo pokojnega Drnovška, naj se res vprašajo, zakaj v tolikih letih, ko je bil na oblasti, za ta problem ni naredil nič.
OdgovoriIzbrišiMe zanima, če bodo zdaj vsi strokovnjaki tudi upoštevali, koliko Hercegovcev, Bosancev, Slavoncev in drugih priseljenih 'Hrvatov' živi danes v Istri (ki je najbolj pereč mejni problem), namesto izseljenih.
Tudi se mi zdi, da je bila najidealnejša priložnost za vzpostavitev meje takoj po rešitvi problema STO (Svobodnega tržaškega ozemlja), ko bi morali slovensko mejo enostavno postaviti na reko Mirno.
Je pa parlament tudi debatno telo, od vedno je bilo tako, zato smo jih tudi izvolili, da predebatirajo, potem pa sprejmejo, je pa res, da naj že enkrat nehajo prelagati odgovornost na nas in naj kaj sprejmejo, bomo že mi na volitvah povedali, kaj si o tem potem mislimo, ali so namreč dobro sprejeli.
V našem primeru je parlament SAMO debatno telo - in nič kaj dosti več kot to.
OdgovoriIzbrišiČe pa bi še predlagali, da bi bila meja na Mirni, mislim, da bi v tistem trenutku začele padati rakete na jedrsko elektrarno Krško.
In kakor je naslov temu zapisku, to je saga. Verjetno že kar primerljiva z mitološko epopejo - kakor vojna starogrških bogov, lepih muz in divjih Meduz. Svoje lovke pa vsak razteza v svojo smer ...
In še hudomušna misel: Kako se bo Hrvaška obnašala, ko bo Srbija vstopala v EU. Kaj pa bodo takrat našli? Bodo res tako "fer", kot želijo, da bi mi bili?
Ne pravim, da zdaj zahtevamo mejo na Mirni, ampak sem govoril o tedaj, okrog 1957. Zdaj seveda o tem ni govora.
OdgovoriIzbrišiSe strinjam, da je parlament samo debatno telo in je žalostno.
Kar se pa tiče vstopa drugih južnoslovanskih držav v EU - bo še pestro in je prav mogoče, da bodo padale kake rakete.
Se pa zanimivo repenčijo naši Slovenceljni glede te meje ipd., me pa res zanima, kako je z njihovo narodno zavestjo in domoljubjem v resnici. Se mi zdi eno samo pozerstvo in nič drugega.