Ne boste verjeli: celo v tako svetem prostoru, kot je shodnica, se najde kak obsedenec. Celo v še tako popolni stvari, v še tako popolnem človeku se najde kaka umazanija. Nikdar ni popolnosti, vsaki stvari, naj izgleda še tako dobro, se pritakne kaka ost zla, lahko je je samo za malenkost, pa vendar. V vsakem življenju, v vsakem migljaju dneva je možnost, da od nekje prikriči pomanjkljivost.
Saj to ni tako slabo. Kjer je pomanjkljivost, tam je prostor za rast. A kaj, ko je s pomanjkljivostmi tako slaba reklama. Tako slaba slika o nas se ustvari ob pomanjkljivostih. Namesto za navadno hišo tako velikokrat za shodnico razglasimo tisto, kar to ni. Zaradi reklame, seveda. In tako postane to, kar ni. Vsi jo imajo radi takšno. In mi se skrivamo za njo.
Priznajmo si, tako radi veljamo za shodnico. Radi veljamo kot dobri in pošteni ljudje, ki ne potrebujejo sprememb. Ki so boljši kot veliko drugih. Kot tisti ljudje, ki so tiste sobote prišli v kafarnaumsko shodnico in pričakovali lepih in dobrih besed. Kot ponavadi.
A dobili so nekaj drugega. Tiste sobote je prišel nekdo drug. Nekdo, ki jih je vznemiril. Pretresel. Morda tudi vznejevoljil. Prav zato, ker je v vseh tistih, ki so se imeli za shodnico, povlekel na plano obsedenca, ki je kričal na glas, se penil in se metal na tla. V vseh tistih ljudeh, ki so ga poslušali, se je zbudila resnica. Tako kot se sedaj v nas. Vsakdo, res vsakdo potrebuje spremembe, če nočete, da rečem spreobrnjenja.
Če jemljemo Jezusove besede zares, potem nam mora biti pred njimi nerodno. Mora nam biti, da ugotovimo, da je tudi v naši shodnici, v naših svetih prostorih, kakšna pomanjkljivost, nečistost, ki se je ne bi radi dotikali. Ker boli, ker ni prijetna.
A to je pot, ki jo moramo prehoditi. Drugače ne gre. Ko boli zob, boli zato, da bi ga rešili. Enako boli Jezusova beseda. Le da njegova beseda ni le bolečina, temveč tudi zdravilo: nečistost, ki jo zbeza, Jezus tudi izžene. V to moramo zaupati, v to moramo verjeti. Jezusova beseda je namreč drugačna od besed vseh svetovnih mesij, ki nam božajo duše: to je beseda, ki ima oblast. Beseda, ki govori skozi dejanja. Beseda, ki je spremenila toliko in toliko ljudi, očistila toliko in toliko shodnic. Ker ima to moč: da slabega ne samo obsoja, ampak ga tudi popravlja. Je to zadosten razlog, da ji verjamemo? Je to dovolj, da si priznamo, da ga potrebujemo?
Saj to ni tako slabo. Kjer je pomanjkljivost, tam je prostor za rast. A kaj, ko je s pomanjkljivostmi tako slaba reklama. Tako slaba slika o nas se ustvari ob pomanjkljivostih. Namesto za navadno hišo tako velikokrat za shodnico razglasimo tisto, kar to ni. Zaradi reklame, seveda. In tako postane to, kar ni. Vsi jo imajo radi takšno. In mi se skrivamo za njo.
Priznajmo si, tako radi veljamo za shodnico. Radi veljamo kot dobri in pošteni ljudje, ki ne potrebujejo sprememb. Ki so boljši kot veliko drugih. Kot tisti ljudje, ki so tiste sobote prišli v kafarnaumsko shodnico in pričakovali lepih in dobrih besed. Kot ponavadi.
A dobili so nekaj drugega. Tiste sobote je prišel nekdo drug. Nekdo, ki jih je vznemiril. Pretresel. Morda tudi vznejevoljil. Prav zato, ker je v vseh tistih, ki so se imeli za shodnico, povlekel na plano obsedenca, ki je kričal na glas, se penil in se metal na tla. V vseh tistih ljudeh, ki so ga poslušali, se je zbudila resnica. Tako kot se sedaj v nas. Vsakdo, res vsakdo potrebuje spremembe, če nočete, da rečem spreobrnjenja.
Če jemljemo Jezusove besede zares, potem nam mora biti pred njimi nerodno. Mora nam biti, da ugotovimo, da je tudi v naši shodnici, v naših svetih prostorih, kakšna pomanjkljivost, nečistost, ki se je ne bi radi dotikali. Ker boli, ker ni prijetna.
A to je pot, ki jo moramo prehoditi. Drugače ne gre. Ko boli zob, boli zato, da bi ga rešili. Enako boli Jezusova beseda. Le da njegova beseda ni le bolečina, temveč tudi zdravilo: nečistost, ki jo zbeza, Jezus tudi izžene. V to moramo zaupati, v to moramo verjeti. Jezusova beseda je namreč drugačna od besed vseh svetovnih mesij, ki nam božajo duše: to je beseda, ki ima oblast. Beseda, ki govori skozi dejanja. Beseda, ki je spremenila toliko in toliko ljudi, očistila toliko in toliko shodnic. Ker ima to moč: da slabega ne samo obsoja, ampak ga tudi popravlja. Je to zadosten razlog, da ji verjamemo? Je to dovolj, da si priznamo, da ga potrebujemo?
Samo če nam nekaj manjka, lahko napredujemo. Jezus potrebuje prostor, da pride k nam in nas nagovori. Šele ko ga tako srečamo, smo lahko shodnica. Ta shodnica pa ima vedno kako pomanjkljivost in Kristus jo popravlja kot dober oskrbnik. Z njim smo popolni, brez njega smo nebogljeni, smo kakor shodnica brez vsebine, goli zidovi brez duha.
OdgovoriIzbrišiVsak ima od nas shodnico. Posluša razne filozofe ali politike, zdravilce itd. Takoj, ko nekdo spregovori v tej shodnici o Jezusu in naših pomanjkljivosti, da nas On rešuje, pa vsi vzkipimo. Ne vemo pa da nas on ozdravlja in podarja odpuščanje in ljubezen.
OdgovoriIzbrišiOznanjati veselo novico teh modernih shodnicah je težko in obenem lepo.
Danes mi je eden teh odaljenih kristjanov, ki je šel včeraj zaradi ženinih sorodnikov k maši vprašal o izganjanju hudih duhov, ki jih je delal Jezus v shodnici. Sledil je pogovor med nami o hudem duhu in moči vere v Jezusa.
Debata je bila dolga skoraj tričetrt ure in na koncu dala, da vsak izmed nas na svoj način ljubi Jezusa.