Enajsta noč: tišina


Mama je izgubila svojega sina v nesreči. Mesec dni je tega. Ona pa še vedno v črni noči in tišini.

Izustim nekaj stavkov, rad bi pomagal. Rečem par resničnih stvari ... a kot vedno, resnica boli. Reče mi: "Ne govorite več ... tega." V moji naravi je, da se za vsako napako (preveč) sekiram. To je bila napaka. Gotovo. Vsa opravičila ne zaležejo več. Čeprav mi je oprostila, to se je videlo, so me zaskelele svoje lastne besede.

Prišla je po tišino. Tišino, najplemenitejšo spremljevalko človekove bolečine. So bolezni, ki jih pozdravi samo tišina. So resnice, ki jih zbudi samo tišina. In te resnice so žive.

Morda se bom nekoč naučil, da je tema dana človeku tudi zato, da bi se naučil biti tiho. Kajti plemenito je reči pravo besedo ob pravem času, a še plemeniteje je molčati ob pravem času.

Komentarji

  1. Anonimni11. 12. 08, 20:51

    Res je! Plemenito je tudi tišino deliti s sočlovekom ob pravem času. Zanimivo a vendar, od zadnjega neuspeha, mi v spominu ni ostala nobena tolažilna beseda, spomnim pa se vseh tistih, ki so me takrat prijeli za roko ali me potrepljali po rami. Pašala mi je njihova bliža in tišina. Zato pa pravijo, da včasih tudi tišina šepeta...

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)12. 12. 08, 08:08

    Ob tem bi morda dodal, da je zelo modro, da ko opazimo stisko sočloveka, zanj molimo. V tišini se damo pred Gospoda in ga prosimo za tega človeka, pa še za koga... Dal nam bo, kar potrebujemo mi in bližnji. Če so to tolažilne besede, nam jih bo položil v usta. Če je to tišina, nas je bo naučil.

    OdgovoriIzbriši
  3. Klateževa klop12. 12. 08, 21:53

    Toda jaz bom vedno s tabo,
    prijel si me za desno roko. (Ps 73,23)

    OdgovoriIzbriši
  4. Aljoša13. 12. 08, 11:26

    V 3. letniku faksa sem šest mesecev spremljal bolnika v KC na smrti postelji. Njegova osemdesetletna mati je bila doma v soški dolini in ni mogla do njega. Moje besede po vsakem obisku so bile njena vez z njim. Po dolgi bolezni je umrl. Tedaj sem razmišljal kako naj ji izrazim sožalje, kako naj jo potolažim, kaj naj ji povem ...

    In nona, ki je modra ženska, mi je rekla: "Materi, ki umre sin, nimaš kaj povedati; je ne moreš potolažit". Tako je. Tišina postane komunikacija. Ampak tega se ne moreš naučiti lahko pa izkusiš. To je rast.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več