Druga noč: potrpljenje

Vrlina, ki smo jo pozabili na nočni omarici, preden smo stekli v čas, prevračat ure in minute, da bi jih bilo več in več. Zdaj spet stopi na plano: v čas pričakovanja. Pričakovanje je najprej čakanje in kar spomnite se tistega čakanja pred ordinacijo, ko ni ne konca ne kraja vrste. Pričakovanje je tako naporno. Bolj ali manj zato, ker smo se odnavadili potrpljenja. Vse želimo hitro in takoj, to minuto. Jesti češnje decembra, kopati se v morju februarja, pogledati, kaj je na drugi strani sveta.
Nekako smo se navadili, da imamo vse takrat, ko si to želimo. Naj bo že danes božič!
Tako navadili, da smo to prenesli tudi med odnose z ljudmi. Ljudje pa nismo računalnik ... in ne avtomat.

Tudi Bog noče priti takrat, ko se mi to spomnimo. Boga je treba čakati. Kot je treba čakati človeka, da dozori. Kot je treba čakati, da skozi toliko nepotrpljenja tudi mi dozorimo v človeškost.
Sveča gori počasi. Preden dogori, preden dozori, bo še dolga pot.
Počasi. Počasi je treba goreti.

Komentarji

  1. Lojze Potočnik1. 12. 08, 21:44

    V adventu se duhovno pripravljamo na prihod Odrešenika. Počasi se moramo pripravljati in zoreti, kot vino. Ne vemo časa in kraja kdaj pride Kristus. Sprejel nas bo takšne kot smo, brez prikrivanja. Naša vrlina je budnost in pripravljenost za Boga. Vse je odvisno od nas, kako bomo pripravljeni. Pa lahko noč Marko. Lp Lojze

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)2. 12. 08, 16:13

    Se strinjam s tabo, Marko. Lepo si napisal, itak pa veš, da nam je mnogim tvoje razmišljanje všeč :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša3. 12. 08, 18:50

    Naučil sem se čakanja, ko sem s sošolko iz gimnazije čakal na vlak iz Padove v Trst nekaj več kot 6 ur. Vsaka ura je bila daljša od prejšnje. In vendar, to je bila vaja čakanja. Veselje nad tistim sklumpanim in neudobnim vlakom je bilo nepopisno!

    Vse postaja "touch", "qick" in "smart". Telefoni, internetni brskalniki, računalniki in večina elektronskih naprav že ve, kaj hočem napisati, kaj iščem, kaj me zanima ... Le da ne bi izgubljal dragocenih sekund.

    Živimo v krizi. Ne v finančni ampak v človeško-družbeni krizi. Ustvarili smo skoraj popolno družbo - ustvarili smo si zlato kletko.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več